Ronaldo je najboljši igralec na svetu

Teniško, ne pa nogometno igrišče v ljubljanskem parku Tivoli je prostor, kjer je najlažje najti 67-letnega Braneta Oblaka, najboljšega slovenskega nogometaša vseh časov. Pa še lep bo tako. Njegov prestop iz splitskega Hajduka v nemški Schalke za 1,1 milijona nemških mark je bil za tiste čase astronomski – takrat bi za ta denar lahko kupil 75 garsonjer v Ljubljani.

Angleži vašega gola na prijateljski tekmi med Jugoslavijo in Anglijo 5. junija 1974 še niso pozabili, hvalijo vas na vsakem koraku.

Pred časom me je klical brat in me opozoril, da so moj gol razglasili za najlepšega vseh časov. Sam ne uporabljam moderne tehnologije, na internetu si ga sploh nisem ogledal.

No, ta gol je bil Gol z velikim G.

Ko sem dobil žogo, nisem veliko razmišljal, le udaril in zadel. Angleškemu vratarju sem očistil pajčevino v desnem kotu.

Se je na ta dan sicer zgodilo kaj posebnega?

Zjutraj sem na kavi dobil povsem novo obutev iz krokodilje kože, v njej pa je bilo še tedanjih 500 mark. Prinesel mi jih je Ante Dujmić.

Prvenstvo v Braziliji se začenja, upajmo, da bo tudi kak tak gol a la Oblak.

Veselim se svetovnega prvenstva. Komaj čakam prvo tekmo, ki bo zelo zanimiva, važna pa tako za Brazilce kot Hrvate. A mislim, da naši sosedje ne bodo uspešni.

Koga pa vidite pri vrhu?

Na prvo mesto prav gotovo spadajo Brazilci. Preprosto morajo doma priti do konca. Če le ne bodo naredili kake napake … Sledijo Nemci in Španci, ne smem pozabiti Portugalcev, ki imajo Ronalda, ki je najboljši igralec na svetu. Morda v ta krog spadajo še Argentinci, čeprav me še niso povsem prepričali.

Kaj je glavni problem Argentine, ki ima nogometnega čarovnika Messija?

Ekipa ga ni sprejela, niti ga niso vzeli za svojega. Težava je, ker želijo v tej ekipi biti vsi prvi in glavni. Pri drugih ekipah je hierarhija jasna – Neymar je šef Brazilcev, pri Argentini pa vloge niso razdeljene. Morda bo zdaj boljše, ker se je poslovila stara garda.

Kako pa spremljate prvenstvo?

Doma in na morju imam po tri televizorje. Ženske spremljajo svoj program, sam pa svoj nogomet.

Ste po navadi sami ali v družbi?

Najraje gledam sam. Nočem, da me pri tem kdo moti. Včasih tudi vstanem in grem komu kaj povedat. Sicer pa je današnji nogomet postal zelo predvidljiv, večino zadev tako ali tako vnaprej vidim.

Niso pa vsi tako predvidljivi.

Prav gotovo ne. Barcelona že ni. Vedno uživam, ko spremljam njihove tekme. Nihče ne zna igrati tako, Bayern je letos nekaj poizkusil, a je to še daleč od Barcelone. Žal so ostali brez finala lige prvakov. Za kaj več morajo nujno kupiti dobrega vratarja in obrambnega igralca.

Bavarci so vam še vedno pri srcu?

Predvsem zato, ker sem igral zanje. Priznam pa, da jih včasih ne morem gledati. Še posebno če je v ekipi preveč igralcev, ki jih ne maram. Bastian Schweinsteiger je že tak. Saj ne vem, kako so ga lahko sploh razglasili za najboljšega igralca. S tem so ga postavili ob bok Messiju in Ronaldu, a tja sploh ne spada. Takih, kot je on, je vsepovsod na kile! Nervira me tudi Robben, ki je dober, a prevečkrat hoče vse narediti sam in na silo. Tako ne gre.

Nekoč ste dejali, da ste velik navijač reprezentanc z Balkana.

Še vedno sem. Navijam za BiH in Hrvaško. Bosanci so lahko veliko presenečenje prvenstva, a se mi zdi, da niso več tako nevarni, kot so bili. Večina igralcev si je že napolnila žepe. Hrvati imajo z Luko Modrićem in Ivanom Rakitićem najboljšo vezno linijo na svetu, šepajo pa v napadu. Proti Brazilcem nimajo realnih možnosti. Če pa že bodo zapretili, bodo svoje naredili sodniki.

Slišim, da cenite Real in Ronalda. Mestni rival Atletico pa vam ni tako pri srcu?

Sam sem tak sistem, kot ga ima Diego Simone, igral v Olimpiji kar osem let. Vsi igralci so bili postavljeni zadaj, enega pa smo imeli spredaj. Tudi če bi mi kdo plačal letalsko karto, da grem na njihovo tekmo, jih ne bi gledal. Drži pa, da taka igra prinaša rezultat. Do konca tekem lahko zadržiš 0:0. Če pa še zabiješ, si pa itak junak!

Lahko klima in druge razmere odločajo tekme na SP?

Razmere bodo za vse ekipe bolj ali manj identične. Sam sem bil v Braziliji trikrat. V Amazoniji vsako popoldne dežuje, v São Paulu je strašno vroče, v Riu je že bolje zaradi bližine morja. Ni pa nepomembno, kako bodo igralci brcali žogo. Trava je po navadi precej visoka. Če žogo napak zadeneš, bo šla po svoje!

Slovenija je doslej dvakrat nastopila na svetovnem prvenstvu, letos je ni med elito.

Škoda, imeli smo najlažjo skupino in veliko priložnost. Če bi bil Srečko Katanec selektor, bi se skoraj zagotovo uvrstili v Brazilijo. Katanca cenim. Primeren je za selektorja, ker je igral v velikih klubih in imel bogato kariero. Taki so primerni za vodenje reprezentanc.

Smo morda po dveh nastopih na SP pričakovali preveč?

Ne, prav je, da imaš visoke ambicije. Se pa pojavlja težava, ker nimamo dovolj kakovostnih igralcev. Včasih smo se do 28. leta kalili v jugoslovanski ligi, danes igralci odhajajo na tuje, stari 16 ali 18 let. Selektor ga ne more spremljati, na voljo pa mu je le v času reprezentančnih priprav. To pa je premalo.

Tudi sami ste zaigrali na svetovnem prvenstvu leta 1974 v Nemčiji.

Dosegli smo osmo mesto, na evropskem prvenstvu pa smo bili četrti. Takrat smo nekaj pomenili v Evropi in na svetu. Škoda le, ker smo zaradi neurejenih financ bili z mislimi pri denarju.

To pomeni?

Pred začetkom tekmovanja nismo vedeli, za koliko se borimo. Sredi prvenstva smo potem dobili nekaj premij, to pa nam je zmešalo glavo. Prihajali smo iz revne Jugoslavije. Dobili smo denar in odšli po nakupih. Po tem je bil nogomet v drugem planu …

Na prvenstvu ste razjezili tudi Dragana Džajića.

Na tekmi proti Zairu (9:0 za Jugoslavijo, op. p.) je po prekršku padel, sam pa sem dosegel gol. Mislil je streljati kar sam. Mojega zadetka se ni veselil, še nekaj časa sva se grdo gledala. Po tem dogodku sva še nekajkrat govorila o tem, pa je vsakič trdil, da ni bil jezen name. Pa vem, da je bil!