V naravi človeka je, da se povezuje in združuje. V to so bili primorani tudi športni kolektivi na območju nekdanje Jugoslavije, ki so zaradi vojne in razpada države čez noč v glavnem ostali brez kakovostnih ligaških tekmovanj, domača prvenstva so postala bleda senca nekoč mogočnih prvenstev. Nekateri so rešitev našli v regionalnih ligah. Najbolje so se znašli košarkarji, sledijo rokometaši in vaterpolisti. Nogometaši na svojo priložnost še kar čakajo, obeti niso najboljši.
Pionirja Sagadin in Lorbek
Košarkarska Olimpija je uvodoma našla partnerje v srednjeevropski ligi, kjer je dvakrat slavila naslov, potem pa so se Zmago Sagadin, Rado Lorbek in Danko Radić na enem od božičnih turnirjev v Madridu dogovorili, kako narediti močno ligo. Pred tem je Sagadin premierno idejo o ligi priobčil še grški televiziji v času evropskega prvenstva leta 1995. »V tej sezoni nam je uspelo združiti Jugoslavijo v malem, dodali smo še Makedonce,« je na storjeno ponosen Sagadin, ki je eden od solastnikov lige, ki so jo leta 2001 ustanovili klubi (ljubljanska Olimpija ima 20-odstotni lastniški delež). Lorbek je pred dnevi celo dopustil možnost, da bi se v ligo vključil tudi predstavnik Kosova, Sagadin pa odločno zanika, da je regionalna liga uničila državna prvenstva.
Liga je navdušila vse sodelujoče že uvodoma, saj so imeli klubi pokrite stroške prevoza in uradnih oseb. Tako je ostalo do danes, čeprav ni več generalnega pokrovitelja (prej sta bila Goodyear in NLB). Vodstvo tekmovanja z izvršnim direktorjem Romanom Liscem na čelu se je v težkih družbeno-ekonomskih razmerah znašlo po svoje – v zadnjih letih spretno prodajo mesta v ligi in krpajo proračun. Vpliv in pomen sta se ligi povečala tudi zaradi tekmovalnega, saj si po novem finalista zaključnega turnirja pridobita vstopnico za evroligo, drugače pa klubi iz Eksjugoslavije sploh ne morejo med elito. Črn madež na ves (bolj ali manj slovenski) trud v zadnjih ducat letih pa je vrglo letošnje nespretno tolmačenje pravil uvrščanja v evroligo. Zaradi tega je vodstvo na območju nekdanje skupne države izgubilo precej kredibilnosti. Lige pa niso bistveno oslabili niti občasni incidenti in pretepi navijačev, ki so v tej sezoni začeli organizirano hoditi na gostovanja, kar je bilo poprej celo prepovedano. Tekmovanje je imelo tudi močan vpliv pri blažitvi nacionalnih frustracij in nesoglasij, pomagalo pa je pri vnovični vzpostavitvi stikov. Leta 2008 je liga dobila tudi posebno priznanje Evropske unije za medkulturno sodelovanje.
Blažević:
To je utopija
Nogometaši regionalne lige nimajo, a se vsako leto očitneje spogledujejo z idejo o oblikovanju skupnega tekmovanja. Nekdanji reprezentant, danes direktor Krke Sašo Udovič si želi, da bi se našlo dovolj posluha, razuma in denarja. »Napočil je čas za sodelovanje tudi na nogometnih terenih, minilo je dovolj časa od vseh vojn, da se okrepi sodelovanje.« Kako bi se zadeva oblikovala, Sašo ne želi prejudicirati. Opozarja pa, da bi se bilo treba dogovoriti o natančnih parametrih, po katerih bi se iz vsake države rekrutiralo klube, pri tem opozarja na pomen nacionalnih zvez, ki bi morale odigrati ključno vlogo, ter Evropske nogometne zveze (Uefa), prek katere bi bilo treba zagotoviti preboj v evropska tekmovanja. Prepričan je, da bi tak projekt navdušil tudi potencialne investitorje, denarja pa bi bilo dovolj ne le za sodelujoče, ampak posredno tudi za klube v državnih prvenstvih.
»Ni čas za tako tekmovanje, razmere so neugodne, taka liga pa velika utopija. Sine moj, pozabi to … Sicer pa, veš kaj? Ti boš ostarel, jaz pa bom selektor reprezentance angelov v nebesih, ko se bo taka liga igrala, prej pa ne, verjemi mi,« je v svojem tonu in slogu za Slovenske novice svoje videnje opisal Miroslav Ćiro Blažević. Morda pa bi k oblikovanju lige pomagal blagoslov Uefe, ki se je še pred časom otepala regionalnih lig, danes pa jim je za spoznanje bolj naklonjena. Ni pa skrivnost, da je tudi evropske nogometne veljake strah neredov na tribunah. Najglasnejši proti je prišel iz Hrvaške, kjer ligi nasprotuje sam vrh zveze s predsednikom Davorjem Šukerjem.
Si bodo Slovenci premislili?
Rokometaši so imeli v minulih dveh sezonah veliko porodnih krčev, da so vendarle dobili regionalno ligo SEHA z repom in glavo. Pri tem jim je v veliko pomoč finančna injekcija ruskega Gazproma, ki je že letos nagradil najboljše, v novi sezoni pa bodo njegovih dolarjev deležni vsi udeleženci. Sponzor bo klubom pokril stroške poti ter plačal sodnike ter delegate. »Slovenski klubi so v ligi dobrodošli, a več kot vabiti jih ne moremo,« je jasen Zoran Gobac, glavni operativec lige. »Situacija ni lahka. Kar poglejte, na visoki ravni je obstalo Celje, negotova je usoda Gorenja in Cimosa. Očitno je, da taka liga ne more imeti več kot dveh močnih klubov, ki pa potrebujeta konkurenco v regiji. Naj vam razkrijem še to; s Slovenci smo pred leti celo načrtovali 12-člansko ligo, vsak bi dal pol klubov.« Gobac je tudi zatrdil, da so se začeli pogovori z Evropsko rokometno zvezo (EHF) glede prehodnosti klubov do evropskih tekmovanj. »Liga SEHA nas še vedno zanima, a nismo dobili zelene luči od Rokometne zveze Slovenije. Nekaj bomo morali storiti, odliv vrhunskih igralcev iz Slovenije je izjemen, potrebovali pa bomo močne tekme,« Roman Pungartnik, direktor Celja Pivovarne Laško ohranja upe, da bodo Celjani slej ko prej le zaigrali v regionalni ligi. V ženski različici tekmovanja je nekdaj sodeloval Krim, a so jih stroški in potovanja odvrnili od tega, četudi sodelovanja v prihodnje ne izključujejo. »Naj se liga razdeli na sever in jug, na koncu pa bi sledil finalni turnir,« nudi rešitev Goran Dujić, direktor kluba z Galjevice.
Vaterpolisti še na Madžarsko in Srbijo?
Uspešna in zgledna zgodba pa je Triglav jadranska liga, kjer se 12 najboljših vaterpolskih klubov iz Slovenije, Hrvaške in Črne gore bori za naslov prvaka regije, vrh pa krojijo Hrvati. Letošnja lovorika je končala v vitrini Primorja, drugi je bil Jug, tretja pa Mladost, najbližje hrvaškim klubom je črnogorska Budva, kranjski Triglav je zasedel 11. mesto. »Regionalne lige so prava rešitev za slovenski klubski šport in tudi sam imam pozitiven odnos do vseh teh lig. Slovenija je premajhna, da bi sredina, ki želi nekaj več, imela na sezono dovolj močnih tekem. To pa lahko dobimo na območju nekdanje Jugoslavije,« meni Primož Troppan, nekdanji vrhunski vaterpolist, danes pa trener kranjskega Triglava.
Osrednja pokroviteljica tekmovanja je Zavarovalnica Triglav, ki pokrije stroške uradnih oseb (sodniki in delegat), klubi sami pokrijejo stroške potovanj, za nameček pa poskrbijo še za gostiteljstvo vseh tekmecev. Med slovenskimi klubi na tem tekmovanju sodeluje le Triglav (vzporedno igra tudi domače prvenstvo), za drugo močno zasedbo ni dovolj finančnih virov. Ni pa izključeno, da se liga razširi, potekajo pogovori s srbskimi in madžarskimi klubi. Vaterpolska je od vseh tovrstnih lig na območju nekdanje Jugoslavije najmočnejše tekmovanje, nesporno kakovost ji priznava tudi vaterpolski svet, saj velja za najboljšo ligo na zemeljski obli. Zanimivo pa je, da uvrstitve v regionalni ligi ne prinašajo mesta v evropskih tekmovanjih.
Zakaj podjetja financirajo lige
»Regionalno povezana športna tekmovanja pomenijo večji trg, kar pomeni doseg širše množice gledalcev. Na regionalni ravni je običajno prisotno tudi rivalstvo med posameznimi državami, kar še poveča čustveni naboj tekmovanja, to pa podjetja oziroma pokrovitelji s pridom izkoriščajo,« o razlogih za financiranje regionalnega tekmovanja razmišlja Uroš Okoren, direktor Sportelementa, agencije, ki je specializirana za športna sponzorstva.
Brez Slovencev ne gre
Primer dobre prakse je bila tudi ženska košarkarska regionalna liga, ki so jo vodili trije Slovenci – Franci Ramšak, že pokojni Vojko Herksel in Ludvik Fekonja. Ta je bil zadnji, ki mu je uspelo zagotoviti pokrovitelja lige, z njegovim odhodom pa je raven tekmovanja in organizacije drastično padla.