Pravijo, da je najtežje biti prerok prav v domači vasi. To je na svoji koži izkusil tudi nogometni trener Marijan Pušnik. Sredi lanske sezone so ga kljub dobrim rezultatom odslovili iz ljubljanske Olimpije, pred mesecem dni pa so Korošca za trenerja imenovali v kultnem splitskem Hajduku.
Podcenjeni trenerji
»Vodenje Hajduka je zame velika čast in hkrati tolikšna odgovornost. Lahko bi rekel, da je kar velik privilegij, da sem sedel na trenersko klop Splitčanov,« pravi Pušnik. »Prevečkrat dajemo v nič slovensko stroko. Še danes trdim, da lahko slovenski trenerji delujemo po vsem svetu, prav tako na Hrvaškem. Kar poglejte Reko, kjer izvrstno deluje Matjaž Kek,« Pušnik stopi v bran svojim stanovskim kolegom. Ko so ga imenovali za trenerja Hajduka, je novica udarila kot strela z jasnega neba. »Saj ste lahko direktni. Takole vam povem: nimam nobenega botra, niti zastopnika. So pa me iz Hajduka poklicali in povabili na razgovor. Očitno so bili po moji predstavitvi navdušeni,« Pušnik opiše, kako je sedel na splitsko klop. »Praksa je takšna, sporočili so mi, da me bo klical trener Hajduka, to pa je bilo tudi vse,« pove o zakulisju dogajanja.
Zagotovo so imeli Splitčani tudi druge kandidate, a jih je situacija, tudi finančna, odvrnila od sodelovanja. Pušnika pač ne. Klic iz Hajduka ga ni presenetil. Niti pomislil ni, da bi se kdo norčeval iz njega, saj ni ravno pogosto, da bi klubi iz Hrvaške trenerja iskali v Sloveniji. »Poglejte, smo resni ljudje. Konec koncev bi lahko bila tudi kakšna skrita kamera ali pa šala. Izkazalo se, da je bilo vse tako, kot je treba,« v kali zatre natolcevanja. »Hajduk je institucija, za Dalmatince pa način življenja, začetek in konec. Pa saj niti povsem opisati ne znam,« Pušnik poskuša opisati, kaj dejansko Hajduk pomeni za Splitčane. »To je največji hrvaški klub,« je jasen naš sogovornik, ki spomni, da ima klub 38.000 registriranih navijačev, v letošnji sezoni pa bi radi to številko povečali na 100.000.
Po nesreči do družine Pušnik ne skriva, da je družinski človek. Hči in žena mu pomenita vse na svetu. »Kaj bi pri svojih letih želel še več,« doda ob tem, ko pove, da hči študira novinarstvo, žena pa je tista, ki podpira tri vogale pri hiši. »Obe se |
Po kondicijo na Pohorje
V zadnjih dneh so se Dalmatinci mudili v Sloveniji, del priprav na novo sezono so opravili kar na Mariborskem Pohorju. »Gneča, precej se dogaja!« je uvodoma dejal Pušnik, ki smo ga zmotili pri dnevni rutini. Dnevni urnik je poln obveznosti, vsaka minuta je dragocena. V prvi vrsti to zahteva Dravograjčan od sebe, nič manj ni prizanesljiv do igralcev in sodelavcev strokovnega štaba. »Točnost je ena od vrednot, del osebnega spoštovanja. Brez tega ne gre,« uvodoma pove, da zamudnikov v svoji ekipi in okolici ne prenaša. S tem v ekipi nima težav. A brez teh pri delu s 25-članskim kolektivom ne gre. »To je moja služba. Trenerji smo tisti, ki moramo znati z ljudmi. Da nam igralci sledijo, imamo na voljo več metod. Enim pomaga motivacija, osebni pogovor, včasih pa moraš koga tudi nahruliti,« ne skriva svojih metod Pušnik. Marijan ni te vrste človek, ki bi hotel imeti vse pod nadzorom. »Pa saj nisem robot,« v smehu doda, potem pa resno nadaljuje: »Preveč demokracije pri meni ni, ker se to hitro sprevrže v anarhijo. Podpiram pa ustvarjalnost.«
Na Rivo, ko bodo rezultati
V Splitu ga je že pričakalo stanovanje, slabih deset minut proč od morja, za katerega pa v minulih tednih Pušnik ni imel časa. Med 7. in 23. uro je bil v klubu, kjer je v teh poletnih mesecih največ dela. Nogometna sezona je kot zidanje hiše – če poleti zastaviš dobre temelje, imaš več možnosti za uspešno sezono. »Tudi na splitski Rivi še nisem bil, če ste me hoteli vprašati še to. Da bom lahko pošteno in mirno hodil po Rivi, bo treba imeti rezultate in zmage,« se Pušnik zaveda, kaj šteje v Splitu. »Sem optimist. Ob svojem prihodu pa sem napovedal, da imam med garderobo tudi tisto z dolgimi rokavi, ki mi bo prav prišla pozimi,« se Korošec nadeja daljšega prebivanja v Splitu. V zadnjih dneh je bil precej kritičen tudi do svojih igralcev. Tudi javno. »Takšen sem. Moja iskrenost in neposrednost sta me že tepli po glavi. A povem, kar si mislim. Ne bom se spreminjal,« Pušnik potrdi, da bo pri 55 takšen, kakršen je. Ali ga sprejmeš ali pač ne. V teh tednih in dneh mu ni lahko. Ekipa še ni povsem sestavljena, nekaj okrepitev še čaka. »Smo v fazi ustvarjanja ekipe. V teh dneh se nam bo pridružilo še nekaj igralcev. Da bom boljši, predvsem pa konkurenčnejši in bolj tekmovalni,« napoveduje Pušnik.
Dvakrat ostal brez mame Marijan je po rodu iz Koroške, vzgoja, disciplina in iskrenost so mu bile v zibel položene. Imel je lepo otroštvo, ki pa sta ga zaznamovali dve tragediji. Ko mu je bilo pet let, je umrla mama. Oče se je poročil vnovič. Pri desetih je umrla tudi mačeha. Glavno besedo pri Marijanovi vzgoji je imel oče, ki je bil oster. »Že takrat sem to razumel,« mu je še danes hvaležen za vse nauke. |
Kot pomaranča
Z mediji se ne ukvarja, tudi primerjav med slovenskimi in hrvaškimi mediji ne dela. Vsaj javno ne. Pravi, da tudi sicer ne, ni razloga, da mu ne bi verjeli. Daje občutek, da mu pritisk, tudi tisti medijski, godi, da ne rečemo prija. »Sem kot pomaranča. Bolj ko jo stisneš, boljši džus pride iz nje,« v svojem tonu poudari, da mu tudi kritike ne pridejo do živega, da ga motivirajo in ženejo dalje. Na klopi Hajduka pa ni izgubil smisla za humor. Ta mu bo še kako prav prišel. Pušnik ima s Hajdukom vsekakor velike načrte.
