Med skakalnimi tekmovanji za svetovni pokal, svetovno prvenstvo ali olimpijske igre se na TV-zaslonu nemalokrat izpiše sporočilo vodstva tekmovanja, da je ta ali oni tekmovalec diskvalificiran, ker je prekršil katerega izmed predpisov o tekmovalni opremi. Včasih se to zgodi tudi zaradi nepravilnega (prezgodnjega ali prepoznega) starta. Ne glede na to, ali gre za našega reprezentanta ali katerega izmed njihovih tekmecev, me to ujezi, kaže pa, da se podobno odzivajo tudi drugi ljubitelji skokov in poletov na smučeh.
Od daleč je gledalcu pač težko razumeti, da pri diskvalifikacijah ne gre nujno za malomarnost, kaj šele namerno lahkomiselnost tekmovalcev. Zaradi močnega vpliva sodobne opreme, zlasti smuči in dresov, na doseženi rezultat so namreč skakalci prisiljeni v hojo po robu dovoljenega. Že drobna nepazljivost med večurnim potekom tekmovanja, od priprave na nastop do finalnega skoka, jih lahko stane uvrstitve.
Razvoj tehnike smučarskih skokov in še zlasti pospešen tehnološki razvoj športne opreme smučarskih skakalcev (smuči in vezi, čevlji, tekmovalni dresi, zaščitna čelada in očala) v minulih štirih desetletjih, procesa se od nekdaj podpirata, je prisilil Mednarodno smučarsko zvezo (FIS) v dolgoletno, na zdajšnji stopnji za laike že kar dlakocepsko regulacijo vsega, kar vpliva na dosežke skakalcev.
Avstrijci šokirali tekmece
Preverjanje teže Indeks telesne mase (= T/elesna/ M/asa/ v kg : T/elesna/ V(išina)2 v m) je FIS prevzela od svetovne zdravstvene organizacije (WHO) kot instrument za ukrepanje proti pojavom anorexie atletice v smučarskih skokih. WHO je z vrednostjo BMI = 18,5 določila uporabno spodnjo mejo, od katere navzdol naj bi bili odrasli ljudje podhranjeni. Iz praktičnih razlogov je odgovornost za zdravje tekmovalcev preložila na nacionalne smučarske zveze, po drugi strani pa je sankcionirala ultra lahke skakalce s krajšimi smučmi. Ker je na terenu preverjanje običajnega BMI neizvedljivo, maso skakalca ugotavljajo skupaj s smučmi in dresom. Pri tem je FIS določila minimalno maso smuči brez nameščenih vezi za vsako dolžino (npr. 250 cm / 2,5 kg; 252 cm / 2,52, itn). |
Vsaka radikalnejša izboljšava tekmovalne opreme, kaj šele zelo posrečena inovacija, za krajši ali daljši čas zamaje načelo enakih (izhodiščnih) možnosti za vse tekmovalce. S tem se podre v športu uveljavljeno, vsem drugim etičnim merilom nadrejeno načelo fair playa (poštene /športne/ igre). Prav to se je zgodilo na novoletni skakalni turneji 1974/75, kjer so Avstrijci mednarodno skakalno srenjo povsem nepripravljeno šokirali z novimi skakalnimi dresi, ki so jim omogočili z lahkoto preskakovati in premagovati tekmece.
Presenečena konkurenca se je tedaj znašla v povsem podrejenem, dobesedno brezupnem položaju: avstrijski skakalci so nanizali zmage na vseh štirih tekmah skakalnega »velikega slama« ter zasedli prva štiri mesta v skupnem seštevku! FIS, žal, tedaj ni imela pri roki nobenega ustreznega pravnega instrumenta, da bi lahko Avstrijcem čez noč prepovedala uporabo dotlej skritega orožja. Vso moderno skakalno zgodovino ji do tega dogodka ni bilo treba s predpisi posegati na področje tekmovalne opreme skakalcev.
V takšnem položaju se FIS nikakor ni hotela več znajti, zato je sledil zasuk. Tekmeci so si počasi le opomogli. Vendar se je FIS pred morebitnimi novimi presenečenji zavarovala tako, da je bilo treba odtlej tako rekoč vsako novotarijo, ki je odstopala od uveljavljenih in že odobrenih tehnoloških rešitev, najprej prijaviti njenemu pristojnemu tehničnemu telesu in zahtevati odobritev. Ob odobritvi oz. vpeljavi pa je morala biti novost vsaj pod približno enakimi pogoji dostopna vsem skakalnim reprezentancam.
*Kroj skakalnih dresov je dlakocepsko predpisan, po veljavnih pravilih pa se morajo njegove mere povsem skladati s telesnimi merami skakalca. Vir FIS
Avstrijci so se povrhu na začetku zime 1974/75 predstavili tudi z novimi čevlji z visoko, naprej nagnjeno oporo za meča, ki je skakalcem olajšala stabilizacijo počepa. Skratka, zadeli so v polno in se pri doseženem niso zaustavili, temveč so z izboljšavami hiteli naprej. Razen velesil so jim drugi težko sledili. Slabše organizirane in manj uspešne, zlasti pa manj bogate skakalne države s tedanjo Jugoslavijo (in nato samostojno Slovenijo) vred so še dolgo mukoma capljale za njimi.
Izkazalo se je namreč, da je prostora za inventivne izboljšave še veliko, kar so spet s pridom izkoriščale skakalne velesile. Praviloma so bili v minulih štirih desetletjih na tem področju zlasti Avstrijci in Nemci, včasih tudi Finci in Norvežani vsaj pol koraka pred tekmeci. Prevlada škarjaste tehnike v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je vpliv skakalne opreme na dosežke skakalcev še stopnjevala. Raziskave v vetrovnikih in matematične simulacije so postale temelj razvoja smučarskih skokov pa tudi vzvod, s katerim je FIS nepretrgano dopolnjevala predpise o tekmovalni opremi v skokih do današnje vrhunske ravni.
Na tej podlagi je poleg drugega vpeljala stalni sistematični nadzor skladnosti opreme skakalcev z njenimi predpisi na vseh mednarodnih tekmovanjih v njenih pristojnostih. Z leti se je vendarle vzpostavilo nujno potrebno ravnotežje. Smučarski skoki so se z uvedbo svetovnega pokala (1979/80) in odpravo amaterske klavzule Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK, 1981) tako kot ves vrhunski šport vse hitreje profesionalizirali. Mednarodni tekmovalni sistem v pristojnosti FIS je postal tudi v smučarskih skokih velik posel, obojega pa brez škode ni bilo več smotrno nenadzorovano izpostavljati ne tehnološkim ne drugačnim pretresom.
*Okvirni dizajn skakalnih smuči s konico vred je strogo določen, prav tako način merjanja dolžine in montaža vezi. Vir: Fis
Že zgodba z avstrijskimi dresi v sezoni 1974/75 je mnoge nekdaj uspešne skakalne države potisnil povsem na obrobje (Rusija, ZDA, Kanada, Francija, Italija, Švedska...). Tudi slovensko skakanje si je dolgo mukoma prizadevalo ujeti korak s konkurenco. Ni si težko predstavljati, s kakšnimi zagatami se bodejo še dandanes tiste nacionalne skakalne reprezentance (s svojim zaledjem vred), ki šele poskušajo orati ledino (Kitajska, J. Koreja, Kazahstan, Ukrajina, Belorusija itd.) v tej smučarski disciplini.
Zloglasni paragraf 441.5.1
Zdaj pa nazaj k stvari, da bi si razjasnili, v čem se skrivajo tveganja, zaradi katerih se dogajajo najbolj pogoste diskvalifikacije skakalcev. Praviloma zaradi neustreznih dresov ali »predolgih smuči«. V kakšnem primeru je skakalec zaradi odstopanj od predpisov diskvalificiran, določa paragraf 441.5.1 mednarodnih tekmovalnih pravil FIS. Skakalci so lahko suspendirani tudi zaradi drugih razlogov, na primer prepoznega prihoda na zaletišče, prezgodnjega ali prepoznega starta glede na predpisano startno proceduro ipd. Vendar so tovrstni primeri tako banalni, da se zgodijo le izjemoma.
Povsem drugačne narave so diskvalifikacije zaradi dresov ali/in smuči. Za skladnost opreme s predpisi morajo skrbeti tekmovalci sami. S takšno formulacijo je FIS zelo preprosto locirala in prenesla odgovornost na skakalce. S pravili je postopoma vse bolj natančno predpisovala vse sestavne prvine dresov. Začelo se je z merjenjem prepustnosti hrbtnega in sprednjega dela dresov (najprej so minimalno mejo postavili na 30 litrov in pozneje povišali na 40 litrov na m2/sek). Pozneje so vse bolj natančno opredeljevali kroj pa tudi lastnosti in debelino dovoljenega materiala.
Nadaljevalo se je z omejitvijo odstopanj mer dresov od telesnih obsegov skakalcev. Že nekaj let morajo biti mere dresov enake telesnim meram skakalca in se torej povsem prilegajo njegovemu telesu. Podrobnosti je toliko, da vseh sploh ne gre naštevati. Na primer: zadrga na sprednji strani mora biti med skokom popolnoma zapeta. Tudi spodnje perilo mora biti tako, da ne povzroča dodatnih aerodinamičnih učinkov, pa še znatno bolj prepustno za zrak (najmanj 60 litrov) kot elastični material za dres. Zadnja dopolnitev je neelastičen trak (širok 2–4 cm, debel največ 2 mm) v višini kolkov, ki poteka prek hrbtne strani po vsem obsegu trupa od enega roba zadrge do drugega.
Vendarle konec skrivalnic?
Proces, med katerim je FIS počasi odpravljala tako imenovane sive cone, ki so dopuščale »kreativne manipulacije« z dresi, je bil dolgotrajen. Ponuja se vtis, da zlorabe skoraj niso (več) mogoče, čeprav je še vedno znova mogoče slišati glasove, da nekateri uporabljajo vse mogoče, vedno nove trike. Plomba kontrolorja FIS pomeni, da je bil dres uradno preverjen s predpisanim aparatom in torej prepušča najmanj predpisano minimalno količino zraka (v obe smeri, od znotraj navzven in od zunaj navznoter!), da je pravilno krojen in sešit iz ustreznega blaga. Skakalec ga mora le še (tudi sproti) prilagajati svojim telesnim obsegom in meram, kakor zahtevajo predpisi.
A vseeno se skakalci lahko hitro znajdejo v težavah. Prvič zato, ker se dres z uporabo utegne raztegniti prek omenjenih obsegov oz. mer, za nameček pa zaradi psihofizičnih naporov nihajo tudi telesni obsegi oz. mere skakalcev. V obeh primerih je mogoče, da dres ob kontroli preseže zelo strogo začrtane meje še dovoljenih odstopanj. To pomeni avtomatično diskvalifikacijo! Skakalci s svojimi trenerji zato pred vsako tekmovalno preizkušnjo pozorno preverjajo skladnost dresov s telesnimi merami, pa še se jim lahko pripeti najhujše!
Drugi, nekaj redkejši primer je diskvalifikacija zaradi »predolgih« smuči. Skakalci lahko uporabljajo smuči, katerih »kroj« je tudi zelo natančno opredeljen. Sprva so dovoljeno dolžino smuči povezovali le s telesno višino (TV). V nekaj korakih so prišli do formule: dolžina smuči lahko znaša največ 146 odstotkov telesne višine skakalca, maksimalna dolžina sprednjega dela smuči do kapice čevlja v čeljustih pa največ 57 odstotkov celotne dolžine smuči. Največja dovoljena dolžina skakalnih smuči, ki jih lahko uporablja skakalec na tekmovanjih, od leta 2011 znaša le še 145 odstotkov telesne višine. Predpisana je tudi najmanjša masa posamezne smučke (brez nameščenih vezi) in je premo sorazmerna dolžini (250 cm – 2,50 kg, 251 cm – 2,51 kg... 260 cm – 2,60 kg itn.).
Sledil je še en pričakovan ukrep: FIS je v naslednjem koraku predpisala, da lahko skakalec maksimalno dolge smuči uporablja le, če indeks njegove telesne mase (BMI – angleško: body mass index) znaša najmanj 21. Na izseku tabele FIS je v prvi koloni prikazana največja dovoljena dolžina smuči za to vrednost BMI pri določeni telesni višini, nato pa še za vsakih 125 tisočink nižjo vrednost. Odkloni, ko mora skakalec uporabiti krajše smuči, znašajo torej manj kot 0,3–0,4 kg! Če skakalec ni pazljiv, lahko mimogrede izgubi toliko mase zaradi psihofizičnega napora med večurnim tekmovanjem. Na primer zaradi premajhnega vnosa hrane ali/in tekočine. Vsekakor kruto, vendar tudi razumljivo, saj telesna masa vpliva na doseženo daljavo. Ali po domače: lažja stvar leti dlje!
V izseku tabele sta za skakalce, visoke od 171 do 180 cm, v prvem stolpcu prikazani njihova telesna masa (TM v kg), ki ustreza vrednosti BMI = 21 (kg/m2), in maksimalno dovoljena dolžina smuči (MDS). Primer: TV = 175 cm, TM (skupaj s dresom in čevlji) = 64,3 kg (min), BMI = 21 (ali več), MDS = 254 cm. V naslednjih stolpcih proti desni je za skakalca z enako TV prikazana TM za vsakih 125 tisočink nižjo vrednost BMI in temu ustrezna MDS. Skakalec s TM = 63,2 kg sme skakati le še z 251 cm dolgimi smučmi. Vir FIS Legenda: L – dolžina skakalnih smuči, a – maksimalna širina sprednjega dela smuči = 115 mm, b = maksimalna širina pri 57 % dolžine smuči (f) = 105 mm, c – maksimalna širina zadnjega dela smuči = 115 mm, d – maksimalna dolžina od konice do začetka stranskega izreza = 300 mm, e – maksimalna dolžina od repa smuči do začetka stranskega izreza = 150 mm, f – 57 % dolžine smuči od konice do točke B.
Slovensko znanje v skokih Iz povzetka o tehnološkem razvoju tekmovalne opreme smučarskih skakalcev v minulih štirih desetletjih ni težko potegniti sklepa, kako pomembno je, da skakalne reprezentance lahko računajo s tovrstno podporo v lastnem okolju in niso popolnoma odvisne od tujine. Kar zadeva slovensko skakanje na smučeh, se je še do nedavnega lahko zanašalo le na begunjski Elan in njegove smuči. A tudi Elan je že na prelomu 80. in 90. let resno razmišljal o ukinitvi proizvodnje skakalnih smuči, a jih je nato le obdržal kot priročen proizvod za negovanje imidža, kar posebno uspešno že ves čas počne avstrijski tekmec Fischer. Z novimi lastniki je bilo lani konec tudi Elanove zgodovine skakalnih smuči, a je položaj na srečo rešil nekdanji skakalec in inovator Peter Slatnar (firma Slatnar, d. o. o.) iz Cerkelj na Gorenjskem. S prevzemom proizvodnje smuči je zaokrožil večletno inovativno razvijanje in izdelovanje odličnih skakalnih vezi in čevljev. Že kar nekaj let zelo uspešno drese v Lescah izdeluje podjetje Dali šport, d. o. o., v Stanežičah (Ljubljana Šentvid) pa podjetje ZA&TE, d. o. o. Obe firmi s kombinezoni zalagata tudi slovenski in tuji skakalni naraščaj. |