Pomočnik trenerja izvrstne ženske reprezentance, oče treh otrok in življenjski partner nekdanje kraljice Slovenije očara s prvinskostjo, iskrenostjo. Po trnju in po zvezdah je našel svoja trdna tla.
Imate že vrh glave novinarjev te dni, tedne? Saj smo bili spoštljivi do vas, ko se ozrete nazaj, kaj pravite?
Saj me najbrž slišite, kako je. (Zelo resno.) Ja, ja, brez vas tako in tako ni športa, ni sponzorjev, ni vseh možnosti, ki jih dobimo prek medijev. (Z nasmehom.) No, tako bom rekel, v večini je bilo korektno, so se pa dogajale tudi takšne in drugačne laži, izmišljotine. Zato sem se tudi naučil, da je bolje, da se dobim z novinarji, odgovorim odkrito na vprašanja, ker se je zgodilo tudi, da so mi rekli, »če ne boste povedali, bomo pa kar po svoje napisali«. (K nama prisede žena, Renata Peterka, mimo se pripelje pozdravit, ko hčerko odpelje na trening, in ostane z nama do konca!)
Ko sva ravno pri izkušnjah z novinarji, najbrž ste v zadnjem času (pre)večkrat slišali vprašanje, kaj pa zdaj, ko vas je Peter prehitel po zmagah, kako se počutite. Ne zanima me odgovor na to, ampak predvsem, kaj si mislite o tem vprašanju, vas jezi?
Ne, na začetku ne. Pa ne samo od novinarjev, kamor koli sem prišel, so govorili samo o tem, ali sem kaj jezen, užaljen, ker zdaj pa nisem več edini. Takole je, jaz sem že pet let del stroke, ki se trudi za čim boljše rezultate, en majhen del, a vseeno sem del te stroke. In ne vem, ne razumem te logike ljudi, kako me lahko takšne stvari sprašujejo, če se sam trudim za to, da bi šlo našim skakalcem odlično! Jaz Petra nimam za nobenega rivala, nasprotnika, jaz ga imam za soborca, za sodelavca. Za vse nas je dobro, da so takšni rezultati, mogoče bodo pa plače boljše, mogoče bodo imeli vsi mladi boljše možnosti, mogoče se nam prav zaradi izjemnosti Petra ni treba bati, ali bomo dobili letos dovolj začetnikov, da bomo imeli bazo čez 15 let. Ali da odkrijemo, če se kje že rojeva novi Peter Prevc. Meni so takšna ozka razmišljanja tako nelogična. Me razumete?
Dobro vas razumem, zelo dobro! Greva k ženskam, danes se bova dosti pogovarjala o njih. Ste pomočnik trenerja ženske reprezentance. Ali lahko skakalka tako kot vi ali Peter Prevc pa še kdo postane nacionalna junakinja? Lahko ponese narod?
Uh, o tem pa rad govorim, to pa dobro poznam. (Si kar oddahne.) Seveda je lahko junakinja! Nekatere naše punce imajo to karizmo, razvijajo se v osebnosti! Trenutno se sicer ukvarjamo s Saro Takanashi, ampak letos se je že pokazalo, da je tudi ona premagljiva. Ja, je potencial v naših ženskah, zagotovo je!
Dekleta so v občutljivih letih, saj se spomnite sebe pri 17, 18. Jih obvladate, so naporne?
Oh ne, naporne gotovo niso, vsaj nič bolj kot kateri koli človek, če mu kaj ne gre. Seveda je z njimi drugače delati kot s fanti, ampak ko enkrat spoznaš, da ste pač bolj čustvene, se naučiš, da odreagiraš malo drugače in da tudi stvari, za katere želiš, da jih tekmovalka naredi, predstaviš malo drugače. Ne moreš reči surovo tako kot moškemu, naredi zdaj to ali pa te bom! (Utihne s hudomušnim nasmeškom, preden bi končal stavek.) Punco spodbudiš drugače, rečeš, daj no, saj to je zate dobro! (smeh) Tako. Pri njih se veliko bolj pozna, ali se je skregala s fantom, z mamo, s sosedo, trening ni treningu enak, veliko več je gor-dol-gor-dol kot pri nas. Midva s trenerjem že vnaprej vidiva, da sicer lahko ta dan, ko je bolj dol, skače, da bo vsaj malo v zraku, ampak da kakšnega napredka pa takrat ne bo. (smeh)
Pa se dobro razumete, je med vami vzpostavljen enakovreden odnos ali se dobro ve, kdo je avtoriteta?
Poleg sem že peto leto, punce so bolj ali manj iste. Ko sem prišel, so imele 16, 17 let, bile so bolj otročje, zdaj pa so postale vrhunske tekmovalke, osebnostno so zrasle, točno vejo, kaj hočejo, in delajo za to. Všeč mi je, da nisem trener in pika, ampak da sodelujemo. Ne ukazujem, mi se skupaj menimo, kaj je dobro in zakaj. Dobro se mi zdi, da same sebe toliko poznajo, da tudi same ponudijo predlog. In da sem se naučil, da jih tudi poslušam.
Ste si predstavljali pred petimi leti, da se bo zgodba s skakalkami razvila v tako zmagovito smer?
Ne, gotovo ne. Treba je vedeti, da jaz teh žensk nisem poznal, o ženskih skokih sem vedel zelo malo, so me pa takoj na prvem treningu vrgle na rit, ko sem videl, kako pridne so, kar se dela tiče, in odločne, da hočejo skakati. Čim dlje, kar je pa bistvo vsega! Zdaj, ko je prišel svetovni pokal, se je porodila tudi želja biti pri vrhu. Kot sem bil takrat na prvem treningu presenečen, me zdaj sploh ne preseneča, da dosegajo takšne rezultate. Vedeti je treba, da ni kar tako, da eno zelo mlado dekle prepriča najprej atija, da bo skakalka, nato pa še mamico, da bi rada skakala. Potem pa še dedke, babice, saj skoki še vedno veljajo za nevaren šport, čeprav to ni res. Da so za začetek preskočile že te ovire, pomeni, da je bila njihova želja resnična in se zdaj kaže v njihovih dobrih rezultatih.
So jim uspehi kolegov vzor, ga sploh potrebujejo?
Fantje imajo že stoletno tradicijo mednarodnih tekmovanj, dekleta šele peto leto. Seveda so jim vzor, tudi izziv, da bi se čim bolj približale njihovi veličini.
Imajo tudi skakalke skupno značajsko noto, kot jo imajo moški? Vsi ste lahki kot pero, nepredstavljivo pogumni, to vidiš šele, ko se postaviš na vrtoglavi vrh velikanke, skratka, pozitivno nori.
Ja, hvala lepa! (Rahlo cinično.) Marsikdo si je želel skakati, tam pri začetnikih je tudi kakšen, ki ni ravno lahek kot pero, in ga žal to kasneje tudi zaustavi. Ko prideš na raven vrhunskega skakalca, se na žalost najprej zgodi naravna selekcija. Če nimaš pravih genov, se ne moreš ukvarjati s tem športom profesionalno, to je dejstvo. Velikokrat mi je žal teh otrok, ki si želijo, ampak enostavno ne morejo. Karakterji skakalcev pa so, ja, malo čudni, malo bolj posebni, ker če niso posebni, potem ne dosežeš nič posebnega, si bolj v sivem povprečju, daleč stran recimo od Petra Prevca trenutno. Jaz še zmeraj skačem, ker rad letim, tam zgoraj sem sam, nikogar ni, pa mir je, sicer nekaj sekund, ampak je mir! Po drugi strani pa tudi adrenalin igra svojo vlogo, smo malo odvisni. Tudi ženske imajo to, moramo pa vedeti, da so tudi fantje nekaj časa potrebovali, da so do sem prišli. Kljub vsemu so bili skoki pred dvajsetimi leti bolj romantičen šport, ko ni bilo vetrne izravnave, toliko problemov glede opreme, tako velike medijske pozornosti, ko smo se družili tudi, kadar nismo bili na skakalnici. Pri nas je pred dvajsetimi leti eden igral na klavir, drugi kitaro, štirinajst nas je pa pelo. Super smo se imeli. Zdaj štejejo po večini samo finance, saj vem, treba je iti v korak s časom. Tudi punce se trudijo približati fantom; nekaj je užitek na treningu, nekaj drugega pa so potem tekme, pa mediji in sponzorji, navijači.
Moški preprosto, hitro rešite stvari, ki nastanejo znotraj ekipe, ki toliko časa v tako intenzivnih razmerah preživi skupaj, ženske smo veliko bolj zahtevne, pri nas so …
(Me prekine.) Ja, vem, menstruacije pa take stvari! (Smeh.) Ampak letos, moram reči, je bila naša ekipa odlična. Tako kot so se letos dekleta razumela, v teh petih letih še nisem doživel. Pa še nekaj me veseli, da me tuje reprezentance kot trenerja sprašujejo, kaj so te punce naredile same s sabo, kako to, da so letos tako drugačne, kot so bile do zdaj.
In, kaj se je zgodilo v tem letu?
K temu precej prispevajo rezultati, da pa so rezultate dosegle, se je moralo zgoditi marsikaj, kar pa je poslovna skrivnost. (Primož utihne, oglasi se Renata.) Saj je že pri deklicah očitno, da so punce po skupinah, po dve ali pa po tri skupaj, ravno včeraj mi je to hčerka razlagala. Trenerji morajo poskrbeti za dobrega ekipnega duha.
Primož: Jaz čakam, kdaj bom dobil menstruacijo, da bom vse to razumel, no, zdaj se že menopavzi počasi približujem.
Renata: Odkar Primož dela s puncami, je tudi doma drugače, malo bolj nas razume. Čeprav še vedno ponavlja, da smo vse babe iste. (Smeh.)
Pa imate svojo strategijo, Primož, kaj želite dati tem ženskam, svojim tekmovalkam, da bodo razumele vrhunski šport, mogoče preskočile krizo, v katero ste vi padli na vrhuncu kariere? Ali delate bolj po intuiciji?
Intuicija mora biti, če želiš biti dober trener, je pa to nekaj, česar se ne moreš naučiti, s tem se rodiš ali pa ne. Izkušenj imam veliko, jih tudi delim z njimi, kdaj se zgodi, da me same vprašajo. Povem jim, same pa si morajo razložiti tako, da bo njim koristilo, ljudje smo si namreč zelo različni. Saj punce so že toliko zrele, da znajo razmišljati s svojo glavo. Ko pride kakšna do naju (z glavnim trenerjem, o. p.) in reče, »utrujena sem« ali pa »jaz bi pa danes raje to namesto tega, ker mislim, da mi to koristi«, se z mojim šefom o tem veliko pogovarjava, včasih izhajava iz tega, da ima punca prav in da jo je treba poslušati, ker se sama dovolj dobro pozna. Imava pa že toliko izkušenj, da prepoznava tudi, kdaj je to bolj izgovor. Takrat vztrajava pri svojem, ker veva, da bo na dolgi rok to zanjo dobro, tudi če se danes, jutri pritožuje.
Sta vsemu kos ali imate še koga, za dodatne nasvete, rešitve? Ko vas poslušam, je očitno, da vam je res mar, da niste tu le zaradi službe, zaradi kruha.
Saj nikomur med nami ni vseeno, nasploh v skokih v Sloveniji. Zato pa smo najuspešnejši na svetu. S klubskimi trenerji in trenerji fantovskih ekip se pogosto dobimo prav v tem lokalu. Tu notri se je rešil že marsikateri problem. Med nami ni enega človeka, ki bi svoje delo opravljal samo zaradi plače, jaz ga ne vidim. Zgodilo se je tudi že, da so trenerja dol s skakalnice odnesli, ker ga je srček malo izdal. Vsi, ki delamo, smo s srcem zraven! Zato je tudi nastal takšen sistem, da se ves svet želi zgledovati po njem. Ampak brez tako srčnih ljudi, kot so tukaj, ti tudi sistem ne pomaga. Lahko imaš vso teorijo napisano na papirju, praksa je pa nekaj drugega.
Očitno tudi narod to srčno predanost začuti, in predvsem potrebuje! Zakaj smo tako goreči navijači skakalcev, samo poglejte letošnjo Planico, vse te trume ljudi?
Renata: Vsi smo zraven, veliko je odvisno tudi od staršev, trenerjev, jaz vidim pri najinih hčerkah, ki sta skakalki, da moraš imeti res rad ta šport in vse, kar sodi zraven, mi samo na treningih preživimo po štiri ure dnevno, in ne le čakamo, vmes tudi kaj naredimo, mažemo smuči, štamfamo. Jaz sem poleg že od šestnajstega leta. Velikokrat se spomnim, kako me je oče, ko sem imela štirinajst let in je šla mama v bolnišnico, peljal gledat skoke. Mene je povsem prevzelo! Spomnim se tega razgleda, ko sva peš prispela do skakalnice, čisto sem bila fascinirana! Takrat je imel rekord 209 metrov Espen Bredesen. Čez dve leti sem pa Primoža spoznala in je ta svet postal tudi moj.
Če se spomnite tistega leta 97, 98, Primož, kaj vse se vam je dogajalo, medijski dvig in gonja, zmage in notranje bitke, afera z motorjem, ljubezen in nemir, kaj si danes mislite o tistem obdobju? Se nasmehnete sami sebi, češ, bil sem frajer, vse sem delal po svoje?
Ne, zagotovo ne. To, da sem delal veliko stvari po svoje, je res, da bi rekel, kakšen frajer sem bil, pa ne, prej nasprotno. Pa da se ne bomo narobe razumeli, nič mi ni manjkalo, je bilo v redu življenje, zadovoljen sem, ampak če bi mogoče kdaj pri kakšni stvari drugače odreagiral, bi morda še zdaj skakal, saj konec koncev je Noriaki Kasai veliko starejši od mene. No, kakor koli, užival sem, dobro mi je bilo in nič nisem jezen na to, da nisem odreagiral drugače.
Renata: Jaz sem zmeraj govorila, še preden se je odločil, da bo končal kariero, da bi moral iti za trenerja, da je narejen po meri za otroke ali za punce. Kamor koli sva šla, vedno je imel okrog sebe otroke, igrali so se, ne z enim, gruča jih je bila vedno okrog. On se je znal spustiti na njihov nivo in jih motivirati, da so počeli vse mogoče vragolije. Kot je rekel, je bilo, vsi so mu sledili.
Primož, se torej vaše življenje ni toliko spremenilo, če primerjate sedanjost s profesionalno kariero skakalca? Še vedno ste veliko zdoma, na terenu, treningih, tekmah.
Potujemo veliko manj, ker imamo v Sloveniji zdaj veliko boljše razmere, kot smo jih imeli pred dvajsetimi leti. Takrat ni bilo Kranja, Planice, niti Beljaka še ni bilo. Veliko stvari je podobnih, zdaj kot trener zame po koncu treninga ni počitka, ampak je še analiza preteklega in načrti prihodnjega. Doma me čaka še papirologija, nekaj dodatnih uric.
Obe vaši hčerki sta v skakalnem športu, kako to doživljate kot oče, s ponosom, bi ju radi zaščitili?
Ah, ne eno ne drugo, nimam razloga, da bi ju obvaroval, najprej bi rad povedal, da skoki niso nevaren šport, to je zmotno ljudsko mnenje. Ponosen, hm. Toliko da smo si na jasnem, onidve sta sami hoteli skakati, jaz vidim, da v tem uživata, to je zame v redu, jaz sem zaradi njunega veselja vesel. Ali bosta uspešni ali ne, ni merilo. Važno, da sta šli čez brezdelje ali domači kavč. Ker naši otroci so drugače kar zapečkarji. (Renata se oglasi.) Ja, najini otroci so kar mali čudaki. Maj je copy-paste Primoža, štirinajst let ima in se mi zdi, kot da bi gledala Primoža pri teh letih.
Primož: To jaz, Renata, težko razumem, ker mene je bilo težko doma obdržati, njega pa težko kamor koli od doma spraviš. Mene je mama ves čas okrog iskala, pa ne pri štirinajstih, že pri desetih! Kosilo je bilo na mizi, jaz pa tam nekje v gmajni ali pri sosedih ali pa na drevesu! Ves čas me je klicala skozi okno! Rad bi videl, da gre tudi Maj kaj tja na vas, malo se okrog preganjat! Saj ne, da bi bil otrok barabica, ampak naj gre, naj spozna svet zunaj!
Renata: Ja, to je pa res. Nikoli ne bom pozabila, kako sem v najinih začetkih prišla k njemu in smo ga vsi iskali, povsod, njega pa nikjer. In kje smo ga našli? (Smeh.) Na vrhu kozolca s knjigo v roki, ker se je učil. Tam je našel mir. Ja, Maj pa hoče biti ves čas z nama, s pogovarjati z nama, nama težiti, s Primožem se ves čas hecata in zbadata, temu ni ne konca ne kraja. (Smeh.) Zdaj ga prav že podiva, naj gre, naj gre malo ven.
Primož, če vam ostane kaj prostega časa poleg družine in poklica, imate še kakšno strast?
Zanima me kar dosti stvari, večinoma povezanih s športom. Da bi kaj posebej raziskoval, pa trenutno ne. Zdaj se veselim, ko bo spet bolj toplo in ko se zemlja posuši, bomo z veterani spet igrali nogomet.
Glede na to, kaj vse ste že doživeli, ste mi videti kot mulc, pa me prosim ne razumite narobe. Po drugi strani pa, glede na to, kar vse ste že dali v življenju skozi, se kdaj počutite starega, kljub temu da ste v rosnih tridesetih?
Nazadnje sem se počutil starega, ko sem šel oktobra skakat. Tisti dan, uh, sem bil mlad kot pri norcih! No, naslednji dan sem se pa počutil starega kot zemlja! Pa potem še nekaj dni. Imel sem mišične bolečine od glave do pet. Naredil sem pol manj skokov kot med kariero, ampak tudi po stopnicah dol nisem mogel prikorakati.
Renata (smeh): Jaz se prav dobro spomnim, ko je Primož v Planici skočil 212 metrov. Ponoči je z nasmeškom spal. Gledala sem ga in si mislila, pa to ni normalno, on trdno spi z nasmehom na ustih! In zadnjič, ko je ves dan skakal, je prišel domov in se ves čas samo smejal, mi smo ga doma samo gledali! Naslednji dan se je pa komaj vlekel po stopnicah. Sem mu rekla, ti si pa malo star postal! (Smeh.)
Renata, a vi pa nikoli niste skočili, da bi videli, kaj doživljajo vaši najbližnji?
Joj, ja, sem. Enkrat me je Primož prepričal, pri njem doma. Je rekel, glej, če se boš pa zlomila, bomo pa rešilca poklicali. (Smeh.) Nekaj metrov sem letela, bilo mi je všeč, samo mi je bilo tako nerodno pred Primožem, vsi so se smejali, še Primožev brat. Vem, da je bilo tam drevo in sem se bala, če toliko odskočim, da na drevesu pristanem.
Primož (glasen smeh): Ja, seveda, še jaz nisem nikoli na tisto drevo odskočil, in bi ti! Če bi ti to uspelo, bi bil pa res presenečen!
Zadnje vprašanje, za oba, se glasi: šla sta prek vsega, slave, mladostne naivnosti, zgodnjega starševstva, ločenosti in povezanosti, padca v brezno, skratka, od zvezd skozi trnje in nazaj do zvezd! Zmogla sta! Kako vama je uspelo?
(Trenutki tišine. Kar trajajo trenutki tišine.)
Renata: Ne vem, oba sva se borila, enkrat eden, enkrat drugi. Jaz vedno pravim, da imava midva tisto nekaj. Ljubezen, kemijo, ki ne mine, to je to.
Primož: Joj, joj! (Smeh.) To se tako pocukrano sliši, oh, kako pocukrano se to sliši, madona! (Smeh.) Bom jaz danes zvečer videl kemijo! Res, prav veselim se že te kemije! (Smeh obeh.)