Nik Zupančič. »Ja, ni jih veliko. V moji generaciji, ki bi slišali na ime Nik. Res jih ni!« začneva pogovor, ker je tudi meni njegovo ime, kratko in preprosto, malce nenavadno. Športnik, hokejist, s srcem in dušo predan svojemu poslanstvu. Umirjen, zbran, s pošlihtanim podstrešjem oplemeniten možakar čvrstega izraza in neomajne volje, bolj redkobesednež, čigar besede, kadar kaj reče, imajo – težo.
Volk v lutkovni predstavi
»Čeprav smo stanovali Na Jami v Šiški, sva z bratom Markom osnovnošolske klopi gulila na OŠ Ledina. Za to je obstajal zelo preprost razlog: babica je stanovala v bližini ledinske šole pa sva po šoli hodila k njej, ker naju starši zaradi službe pač niso mogli čakati. Tabor je bil blizu in na tamkajšnjih igriščih sem preživel ogromno časa. Krožek OZN je bil moja zadevščina, ker me je vedno zanimala zgodovina, pa v krosu sem bil kar dober, čeprav se spomnim, da sem bil na vseh občinskih tekmovanjih vedno drugi. V šolski lutkovni predstavi sem tudi igral; lutke smo naredili kar iz plastenk, v katerih je bil sicer kis, jih primerno obrezali, ovili v obleke in smo imeli lutkovno gledališče. Dodelili so mi vlogo volka, bil sem kar prepričljiv,« se spominja mladostne gledališke kariere. »Prigoda z družinskim kolesom pony je bila tudi zanimiva: oče se je z njim odpravil v Halo Tivoli na neki sestanek, pa so mu ga ukradli. No, potem sem nekega dne v preddverju naše šole zagledal nekaj našemu kolesu podobnega, priklenjenega na ograjo. Čudno se mi je zdelo, pa sem se ključavnice lotil in jo odprl, s tem pa dobil dokaz, da je kolo naše, in ga hitro zapeljal k babici, potem sem se pa vrnil po brata Marka v šolo. Ta je prišel do stopnišča in osupnil, češ, kolesa (spet) ni. No, potem se je zgodbica pojasnila: Mark je na Taboru srečal tipčka z našim kolesom in mu ga lepo nazaj zasegel ter ga pripeljal v šolo, potem sem se pa jaz vmešal,« se muza Nik. »Nikoli nisem prenesel znašanja starejših in močnejših nad mlajšimi in šibkejšimi. Se je pripetilo, da so bratu vzeli kapo in se z njo poigravali, z njim pa tudi, ko je skakljal od enega do drugega fantalina, vsi so bili starejši od njega. Jaz sem opazoval in čakal, kaj bo naredil. Pa je naredil. Pošteno in malce drzno, a sila pogumno. Ustavil se je, počakal, da je kapa priromala v roke enega od fantalinov, potem se je pa njegova roka sprožila, odločno in natančno, naravnost v smeri njegovega nosu. In je bil v trenutku čisti mir in kapa je bila znova v bratovi posesti, tisti fantalini so se pa kar razpršili po šoli.«
Niti zlati kakci ne bi pomagali
Zupančič je seveda zaslovel s hokejem. »Z osemnajstimi meseci me je oče na Blejskem jezeru postavil na improvizirane drsalke in me v vrtcu vodil na mini treninge. Moj prvi trener je bil Čeh Josip Benjač, vrhunski pedagog, specializiran prav za delo z začetniki. Ogromno nam je dal. Imel sem srečo, da sem lahko treniral še na zunanjem drsališču pod Halo Tivoli, in moji spomini so vezani na klubsko legendo tistega časa, slovitega Duleta Kukića, skrbno deklico za vse, ki je imel čisto svoje poglede na svet in na red in pravila in na vse skupaj, bil pa je resnično šparovna neprecenljivost za klub. Strahovito racionalno je ravnal z vsem, njegov znani rek je bil: 'E, pa ne dam, pa da si zlatne dreke srao!' (E, pa ne dam ti, pa tudi če bi zlate kakce kakal!, op. p.). Bil je tudi vesten, da nihče tako: po vsakem treningu nam je ponudil čaj (grel oziroma kuhal ga je še na star način, s posebnim grelnikom, ki ga je v vodo dal) pa kocko sladkorja (vsakemu le eno!) ter krhelj limone,« pripoveduje Zupančič. »Hitro sem se hokejsko razvijal in še hitreje napredoval, člansko, takratno jugoslovansko ligo sem okusil že leta 1984. Gostovanja v Beogradu, na primer, so bila vedno nekaj posebnega. Kot najmlajši sem bil odgovoren za vse, tudi za to, da sem na železniški postaji čuval borše vseh kolegov, medtem ko so se oni, pozimi, seveda, odšli gret v čakalniške prostore. Ljudje so me začudeno gledali, kaj počnem z vsem tem boršovjem, pa jih je, nevedne ljudi uboge, kolega Kuret nafarbal, da s seboj nosimo zložljive mize za podvodni pingpong. In so mu kar verjeli. Kuret je bil resnično zabavno-drzen možakar, ki je na policistovo vprašanje (se je zgodilo, da smo se nekaj razposajeno drli z oken vagonov in so prišli policisti red delat) Jel ti jasno?! (A ti je jasno?!, op. p.), mirno pogledal skozi okno in še bolj mirno ugotovil, da 'Nije sasvim jasno, jer ima oblaka!' (Ni čisto jasno, ker so oblaki!, op. p.).«
Prvo reprezentančno tekmo je Nik Zupančič odigral proti Madžarom, hitro pa začel spoznavati tudi profesionalizem: »S trebuhom za kruhom smo se namenili v Zagreb, k Medveščaku, kar nekaj nas je šlo, poleg mene še Nace Kavec, Matjaž Sekelj, Igor Beribak, Dare Prusni. V hotelu smo imeli celotno nadstropje, kuhal pa nam je takrat slovito slavni Stevo Karapandža, ki se ga bodo ljudje morebiti spomnili po teve oddajah za vegeto. No, potem sem prevandral dobršen del sveta, pač hokejsko oziroma poklicno, in moja velika zahvala in še večji poklon gre ženi Tadeji, ki me je vseskozi spremljala, mi podarila dva sinova, Aljaža in Jakoba, in je ob meni še danes.«
Zupančič je ponosen tudi, da je lahko igral v dveh hokejskih velesilah, na Finskem in Švedskem, in se popolnoma enakovredno kosal s svetovnimi asi: »Ponosen sem tudi na to, da nam je s slovensko reprezentanco hokejsko uspelo vse, kar nam je v zadnjem času uspelo. In, ne nazadnje, ponosen sem, da sem sprejel reprezentančni selektorski izziv. Dobro vem, v kaj se podajam, in dobro vem tudi to, da imam srce še vedno tam, kjer pri poštenem in delavnem, vsega hudega vajenem človeku preprosto mora biti. Zavedam se vse sprejete odgovornosti in verjamem v trdo delo. Kot vedno, nisem se spremenil, vsaj ne glede zadnje navedenega!«
Nik, vse dobro ti želim, srkni kapljico rujnega, naj ti kri zaplamti po žilah in kakšno pohorsko omleto si privošči poleg obvezne rojstnodnevne torte. Še na mnoga, mnoga leta, slovenski hokejski selektor!
Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili: Slaščičarna Maxi |
