Preteči maraton v dveh urah?

LJUBLJANA – Na zadnjem berlinskem maratonu pred osmimi dnevi je bil resno ogrožen svetovni rekord v maratonu, ki ga je 28. septembra 2014 v glavnem mestu Nemčije postavil Kenijec Dennis Kimetto (2:02:57). Etiopijec Kenenisa Bekele je nedavno ta rekord zgrešil za pičlih šest sekund, zagotovo pa bo v prihodnje še poskusil preseči aktualno rekordno znamko. Da bi prebil magično mejo, torej, da bi progo, dolgo 42 kilometrov in 195 metrov, pretekel prej kot v dveh urah, v tem trenutku spada morda že na mejo znanstvene fantastike.

Dve uri – Maratonski čas na meji mogočega je naslov knjige britanskega novinarja Eda Caesarja, ki se je poglobil v svet elitnih svetovnih maratoncev. Napisal je zgodbo o njihovih osebnostih in njihovem težkem življenju, obenem pa prikazal znanstvene vidike, fiziološke in psihološke dejavnike, ki spremljajo vrhunski maraton. Tudi Caesar se prikloni najsodobnejši obravnavi kultne tekaške discipline kot najbolj demokratični tekmi, v kateri lahko vsak posameznik preizkuša meje zmogljivosti. Najbolj izzivalno pa je vprašanje, kdaj bo nov svetovni rekord v maratonu znašal 1:59:59 ali še manj.

»Veliko se govori okrog tega dosežka. Mislim, da mora preteči še kar nekaj časa, da bi bila dosežena ta znamka. Tu bi rad postregel s primerjavo o popravi zadnjih rekordov. Leta 1998 je v Berlinu padel svetovni rekord, postavil ga je Brazilec Ronaldo da Costa, ki je tekel 2 uri 6 minut in 5 sekund, sam pa sem takrat prvič izboljšal državni rekord na 2 uri in 13 minut ter dosegel za berlinski maraton odlično enajsto mesto. Torej od takrat je minilo kar osemnajst let in časovni napredek rekorda je tri minute. Torej, če hoče kdo teči pod dve uri, mora pridobiti dodatne tri minute. Do te ekstremne znamke veliko pomeni prav vsaka sekunda in jo je toliko težje pridobiti. Ne verjamem, da bi se to lahko zgodilo kmalu, morda bo treba počakati še kakšnih deset let do takšnega svetovnega rekorda. Prav tako bo treba počakati še na atlete, ki bodo izboljšali rekorde na 5000, 10.000 metrov in v malem maratonu. Ti bi lahko potem nekoč presegli tudi mejo dveh ur v maratonu. Od trenutnih na sceni lahko aktualni rekord izboljšata Kenenisa Bekele in Britanec somalijskega rodu Mo Farah. Onadva se lahko približata meji dveh ur, mislim pa, da je še ne moreta preseči,« meni Roman Kejžar, slovenski rekorder v maratonu s časom 2:11:50 iz leta 2000.

Ključna hitrostna rezerva

Zanimiv pogled na razvoj rekordne maratonske znamke ima tudi prof. dr. Branko Škof s fakultete za šport: »Res je tako, kot pravi Roman, a le če gledamo statistiko. Toda v življenju se nobena stvar ne dogaja linearno, stvari nihajo, včasih se spremenijo nenačrtovano in potem zdržijo zelo dolgo. Spomnimo se samo rekorda v skoku v daljavo 8,90 m, ki ga je leta 1968 postavil Bob Beamon in je veljal celo do leta 1991. Že zato mislim, da bi lahko kdo pretekel maraton prej kot v dveh urah zelo kmalu. Ob tem se zelo močno spreminjajo metode treniranja in postajajo vzvod za hitrejše, skokovite napredke. Na ta način vadi Mo Farah, ki ga vidim kot potencialnega novega rekorderja. Obsežen del treninga opravi s sprinterji. Postal je močan, eksploziven, zadnji krog na 10.000 metrov denimo zmore preteči v 50 sekundah. Ima torej hitrostno rezervo. Tekač, ki bo to imel tudi v maratonu, bo lahko zato imel toliko višjo potovalno hitrost na celi trasi, saj bo funkcioniral na manjši stopnji napora. Ne verjamem, da se bo fiziologija tekačev bistveno spremenila, menim, da bo odločilno vlogo imel tako imenovani podvozni sistem vadbe, ne pa tisti funkcionalni del. Tu je še psihološki del, nekdo bo pač moral sprožiti plaz s tem, ko bo redno tekel precej hitreje kot dve uri in tri minute.«

Toda magična meja dveh ur pa tudi slovenski rekord Romana Kejžarja, bosta težko presežena, kljub temu da vedno več ljudi teče na maratonih. Po besedah Škofa statistični podatki kažejo, da je v obdobju zadnjih 10 do 15 let zaznati vse manj vrhunskih rezultatov povsod razen med afriškimi tekači. »Ni dovolj kritične mase potencialnih vrhunskih maratoncev. Znanje za boljše rezultate, kot so, imamo. Toda zdi se mi, da je premalo tekačev, ki bi bili pripravljeni iti skozi vse te dolgotrajne, zahtevne in naporne procese treninga. Moramo imeti motiviranega športnika, ki uživa močno podporo okolja, tudi atletske zveze, da se lahko posveti samo teku. Toda v našem sistemu je takšne razmere zelo težko zagotoviti. Pri nas smo pohlepni po uspehu, vendar nismo pripravljeni vložiti enormnih naporov, ki so potrebni za to,« meni Škof. Na dosežke afriških maratoncev lahko torej gledamo skozi socialno prizmo, saj je tek njihova edina možnost, da si z njim zagotovijo spodobno življenje zase in za družino. V Knjigi Dve uri Caesar omenja trpljenje, skozi katero so maratonci pripravljeni iti, tudi zaradi tega, ker so nekaj podobnega doživljali v svoji družini, zato želijo sebi in drugim dokazati, česa so sposobni.

»Knjiga je napisana z zelo dopadljivim, skorajda literarnim zamahom. V ospredju je vrhunski maratonec, saj pisec spremlja osebno zgodbo Kenijca Geoffreyja Mutaija, ki se mu kariera v bistvu počasi zaključuje, ampak po drugi strani je on osrednji lik, iz katerega potem avtor izpelje vse niti maratona na razne konce, v zgodovino teka; v zgodovino priprav in konceptov treninga, v socialno in družbeno okolje, od koder prihajajo najboljši svetovni maratonci, potem obravnava globalizacijo te športne panoge in njene finančne učinke, posebno poglavje pa je namenjeno dopingu. Vsem, ki jim je blizu športna literatura različnih zvrsti in se morda v teh dneh pripravljajo še na Ljubljanski maraton, lahko ta knjiga vzbudi razmisleke o sebi in tudi pogovore med tekači. Je informativno in hkrati navdihujoče čtivo,« je povedal urednik Samo Rugelj iz založbe UMco.