Ta konec tedna bo v Tacnu spet velika tekma, naši bodo na evropskem prvenstvu v slalomu na divjih vodah na Savi pod Šmarno goro znova pri vrhu, o tem ni nobenega dvoma. Za pohanega piščanca pri bližnjem Koširju grem stavit, da se bodo slovenski divjevodaši v teh dneh spet vzpenjali na zmagovalni oder.
Če bi bilo po željah Kajakaške zveze Slovenije, bi bilo prvenstvo že lani. A naša kandidatura ni bila uspešna, najboljši slalomisti stare celine so se pomerili v Liptovskem Mikulašu na Slovaškem. Smo pa bili uspešni letos.
Kajak klub Ljubljana je bil ustanovljen 20. oktobra 1931 in ta dan velja za začetek organiziranega kajakaštva v Sloveniji, torej je bilo to lani staro 85 let. Prvi predsednik je bil inženir Ciril Pogačnik, tajnik Albin Kolb, blagajnik pa Stane Predalič. Slednji je imel v svoji trgovini na Kongresnem trgu 4 tudi uradni naslov kluba. Ugodna priložnost za izgradnjo čolnarne je bila ureditev struge Ljubljanice skozi mesto. Gradbena dela ureditve struge in brežin je vodil Pogačnik, tako da je bil na položaju, s katerega mu je pri mestu uspelo na levem bregu Ljubljanice, na Špici, izposlovati zemljo za postavitev klubske brunarice.
Klub so s finančnimi prispevki in delom zgradili člani sami, načrte je kajpak narisal Pogačnik, ki se je na gradnjo spoznal. Istočasno je dal iz starih hrastovih pilotov dotrajanega Prulskega mostu, ki so ga takrat porušili, zgraditi klubski objekt za hrambo v tistem času zložljivih kajakov. V tem vsesplošnem navdušenju nad novim športom, ko se je članstvo v klubu večalo, se je povezal z dr. Leonom Gollobom - Taubijem iz Zagreba in skupaj so ustanovili Kajak savez Jugoslavije (Kajakaško zvezo Jugoslavije), katere podpredsednik je bil. Prvi odmevnejši nastop jugoslovanskih kajakašev je bil na olimpijskih igrah v Berlinu 1936, kjer so tekmovali inženir Metod Gaberšček, Bojan Savnik in Ciril Pogačnik, ki je bil tudi vodja ekipe.
Statik po specialnosti Ciril Pogačnik, za prijatelje Čiro, je od konca 20. pa vse do konca 60. let 20. stoletja veliko prispeval k razvoju Ljubljane in drugih mest, vendar je širši in deloma tudi strokovni javnosti neznan zaradi narave svojega dela – praviloma pod zemljo in zato očem nevidno. O vsem tem lahko berete tudi v imenitni zbirki štirih knjig arhitekta Boga Zupančiča. Njegov štiridesetletni športni opus je raznovrsten in obsežen, bil je tudi član Sokola, skalaš, zvezni smučarski učitelj in do leta 1941 načelnik gradbene komisije pri Planinski zvezi Slovenije. Bil je na čelu organizatorjev prvega svetovnega prvenstva v slalomu na divjih vodah v Tacnu 1955, ki smo ga tudi dobili predvsem po njegovi zaslugi.
Čiro se pelje!
Če je bilo Pogačnikovo svetovno prvenstvo 1955 menda sploh ena prvih mednarodnih športnih prireditev v povojni Jugoslaviji, pa je bilo tisto v zadnjih dneh junija 1991, spet v Tacnu, zagotovo poslednja, le nekaj dni po prvenstvu je Slovenija namreč postala samostojna. Zadnjo veliko kajakaško kolajno, srebrno, vendar še za Jugo, je na Savi pod Šmarno goro priveslal sijajni kajakaš Marjan Štrukelj, doma iz še ene zibelke slovenskega kajakaštva, Solkana.
Ciril Pogačnik je bil rojen leta 1902 v meščanski družini v Kamniku. Oče Kajetan ga je kot liberalec in zapriseženi panslovan po končani ljudski šoli leta 1913 poslal v Idrijo na edino slovensko realko v avstro-ogrski monarhiji, kjer je dokončal pet razredov. Po razpadu monarhije je leta 1920 končal realko v Ljubljani in se vpisal na novoustanovljeni oddelek za gradbeništvo Tehnične fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je leta 1926 diplomiral. Po odsluženju vojaškega roka v inženirski podoficirski šoli v Mariboru se je zaposlil na ljubljanskem magistratu, kjer je delal od leta 1927 do 1946. Po drugi svetovni vojni je bil med letoma 1948 in 1968 zaposlen v biroju Slovenija projekt.
Za Sonjo Tonja (1903–2000), poznejšo Cirilovo ženo, ki je bila znana tudi kot pevka zbora Glasbene matice, je bil usoden trenutek, ko je ob klicih »Čiro se pelje!« prvič videla kajakaša, ki se je spuščal po savskih brzicah mimo proda pri Tomačevem, tedanjem ljubljanskem kopališču. V zakonu se jima je rodila hči Marinka, poznejša arhitektka in tudi očetova kronistka. Ciril Pogačnik je umrl leta 1973, dobra štiri leta po upokojitvi, leto dni po njegovi smrti se je rodila njegova edina vnukinja, pianistka Kristina Arnič, ki je šla po stopinjah očeta, dirigenta Lovra Arniča, in deda, skladatelja, enega najuglednejših slovenskih, Blaža Arniča, pa tudi babice Sonje.
Zanimivo, da je, tako Marinka Pogačnik, njen oče veliko sodeloval z znamenitim arhitektom Jožetom Plečnikom in njegovim najljubšim gradbenikom, inženirjem Matkom Prelovškom, ki je dedek Damjana Prelovška, v mladosti kajakaša, pozneje umetnostnega zgodovinarja, ki je leta 1977 doktoriral z disertacijo o Plečniku in velja za vodilnega poznavalca arhitektovega dela v Sloveniji. Damjan je bil tudi uspešen kanuist na divjih vodah, udeleženec olimpijskih iger v Münchnu leta 1972. Za Jugoslavijo je nastopil na še eni kultni kajakaški progi v Augsburgu. V kanuju enosedu je osvojil 17. mesto.
| Kajakaš Ole je postal plemeniti Nekdanji kajakaš na divjih vodah je tudi dr. Aleš Vest, po aktivni kajakaški karieri trener, kajakaški funkcionar in profesor na fakulteti za šport (leta 2000 tudi državni sekretar za šport v kratkotrajni vladi Andreja Bajuka in pod ministrom za šolstvo in šport Lovrom Šturmom) je bil dolga desetletja in je še za prijatelje Ole; njegov že pokojni brat Viktor, Pik so ga klicali, je bil prav tako kajakaš pa novinar, tudi na Delu. Po osamosvojitvi Slovenije je dr. Vest pogledal med rodovnike svojih prednikov in ugotovil, da je bil njegov prednik Lorenz Chrysanth von Vest že leta 1787 povzdignjen v dedno plemstvo, zato se je iz dr. Aleša Vesta preimenoval v dr. Aleksa Lea plemenitega Vesta, pri čemer mu je z javno objavo o plemenitosti pomagal gorenjski zgodovinar Jože Dežman. Toda med kajakaši je še vedno Ole, nihče, niti najmlajši, ki bi jim bil lahko dedek, ga ne kliče drugače. Velja za največjega poznavalca zgodovine slovenskega kajakaštva, je kajakaški kronist, bil je tudi dolgoletni član in predsednik strokovnega sveta Kajakaške zveze Slovenije. Pravi kajakaški guru. Kajpak bo tudi ta vikend ob savskem kanalu, kjer bo navijal za naše divjevodaše. |
