Potrebni bi bili le trije Jankovićevi stavki

Da, v Sloveniji je pritisnil mraz, a ob srebanju kavice ga nismo čutili, saj so rokometne zgodbe kar letele iz rokava. Leopold Jeras je še danes takšna starešina v tem športu, da lahko pred njim le snamemo kapo. Majču je kot selektorju moške reprezentance na evropskem prvenstvu leta 2000 na Hrvaškem uspel zagrebški čudež; Slovenci so v tekmi za peto mesto premagali olimpijske prvake Hrvate in se kot predstavniki slovenskega moštvenega športa kot prvi uvrstili na olimpijske igre. »Peto mesto je bil prvi večji uspeh slovenske reprezentance. Ob uklonitvi olimpijskih prvakov so bili vsi paf, presenečeni, a na prijateljskih tekmah v Biogradu na Moru smo ob sojenju Hrvatov z njimi izgubili le za zadetek, drugi dan pa so sodniki dopustili, da je bil izid neodločen. Že takrat smo vedeli, da smo jim blizu oziroma smo še boljši. Tudi igralcem sem govoril, da smo boljši, in to se je nato na evropskem prvenstvu tudi pokazalo. Se je pa prej marsikaj dogajalo, da smo to sploh dosegli. Ekipo je bilo treba malce utrditi, se pomeniti z nekaterimi igralci. To EP je bilo preobrat pri zavedanju slovenske rokometne kakovosti. Tudi z vidika psihološkega dojemanja lastnih sposobnosti,« je Jeras sipal spomine.

Žrtev sodnikov

»Vse se je nadaljevalo z olimpijskimi igrami. Res sem verjel, da lahko dosežemo velik uspeh,« je nadaljeval. A Majču so se ob tem utrnile tudi še prav posebne olimpijske iskrice iz Sydneyja. »Kot majhna država smo bili žrtev sodniških odločitev. Tega ne bom nikoli pozabil. Uvodna tekma je bila proti Francozom; imeli smo zadetek prednosti, žogo v posesti, do konca pa je bilo le še trideset sekund. A da bi zmagali, je bilo za nekatere nepojmljivo. Tetteyju Banfru so sodniki dosodili prekršek v napadu, Francozi pa so iz nasprotnega napada izenačili. Naslednja tekma je bila s Švedi, ob polčasu smo vodili za pet golov. V premoru se je iz sodniške garderobe slišalo vpitje, tam naj bi bil namreč predsednik Evropske rokometne zveze, sicer Šved. V drugem polčasu smo že povedli s šestimi zadetki razlike, nato pa so tekmeci na umeten način prekinili tekmo, rokometaši so iz nam neznanega razloga odšli do klopi. Zbrali so se okoli selektorja, nekaj minut smo jih čakali, nato pa so se Švedi vrnili na igrišče. Sledil je preobrat, malce tudi s sodniško pomočjo. Dve minuti pred koncem so vodili za zadetek; Iztok Puc je streljal za izenačenje, žoga se je od vratarja odbila čez polovico igrišča, njihov igralec pa jo je prijel in zabil za končna dva zadetka razlike. A vse so bili sumljivi posli. Čez čas sem si rekel: 'Tudi sam bi moral, ko so Švedi denimo prišli na štiri zadetke razlike, narediti enako.' Kot trenerju mi je bilo nato žal,« Jeras ne pozablja Avstralije in končnega osmega mesta.

Stresov pa še ni bilo konec. »Že na olimpijadi sem se spraševal, ali je vse skupaj smiselno, in sem po njej predsedniku Rokometne zveze Slovenije Zoranu Jankoviću navrgel, da ne bi bil več v selektorski vlogi. Kot da bi to komaj čakal, je odstop sprejel. Sam pri sebi pa sem malce tudi pričakoval, da bo vendarle rekel: 'Daj, kaj je to potrebno, zakaj ne?' Potrebni bi bili le trije stavki, pa bi seveda nadaljeval. A ni kazal zanimanja. Čudno ozračje je bilo, pri nas je tako ali tako vse podobno. Če žanješ uspehe, prideta zavist in nevoščljivost,« je iskrena slovenska selektorska legenda. O izbrani vrsti Borisa Deniča pa meni: »Zelo dobro jih vodi. Seveda se je rokomet z izvajanjem hitre sredine v tem času tudi zelo spremenil. Marsikaj se je naredilo za njegovo pospešitev.« Gospodarsko nam ne gre, a Slovenija vseskozi proizvaja kakovostne rokometaše, smo mu še položili tezo. »Rokomet je šport, pisan na našo kožo. Nismo visoki, smo pa hitri in močni,« telesno plat ocenjuje Leopold Jeras.

Gorišku vsa čast

O slabem stanju ljubljanskega moškega rokometa pa je glasno prišepnil: »Bil sem tudi pri Prulah, pod mojim vodstvom so prvič prišle v evropski pokal. Po moji zamenjavi s Kasimom Kamenico pa se je začelo tisto, kar je pomenilo propad Prul. Za igralce se je začelo na široko trošiti. Rudi Bric je dajal svoj denar in razumljivo je bilo, da to ne more prav dolgo trajati. Jaz sem uspehe dosegal z domačimi igralci. Pri Slovanu pa preprosto ni denarja. Vsa čast mojemu nekdanjemu igralcu Marjanu Gorišku, da poskuša kot predsednik v teh razmerah iz Slovana nekaj narediti in dejansko vso energijo vlaga vanj in se muči, verjetno prispeva tudi svoj denar in naokoli prosjači. Brez takšnih zanesenjakov rokometa ne bi bilo nikjer.«

Za konec, kdo je po izboru njegov idealni igralec, ki je izpolnjeval taktične zahteve in bil tudi igralsko inteligenten? »Zanimiv je primer Uroša Šerbca. V Celju so ga že po malem odpisali, v reprezentanci pa sem zaradi poškodbe ostal brez srednjega zunanjega igralca. Na mesto organizatorja napada sem nato postavil levičarja Šerbca, kar se je v tistem trenutku zdelo neverjetno. Odlično se je odrezal, to je bil tudi velik preobrat v njegovi igralski karieri. Tudi v Celju so ga nato začeli drugače gledati,« je sklenil 72-letni upokojenec, ki seveda še hodi na rokometne tekme ali jih gleda po televiziji, drugače pa se rekreira z igranjem malega nogometa.