Pisal se je 26. april 1990. Po večmesečnih teoretičnih pripravah, praktičnih vajah in neskončnem zlaganju padala smo bili končno pripravljeni. V Lesce je priletel AN-2 jugoslovanskega letalstva in čas je bil za praktično izvedbo skoka. Z vojaško disciplino pod nadzorstvom legendarnega inštruktorja Kingsa smo se vkrcali in posedli po obeh straneh letala. Mogočen zvezdasti motor s tisoč konji moči je zarjovel in dvokrilec se je premaknil po pisti. Nekaj sto metrov je vozil po travi, potem pa se odlepil od tal. Neprijetno se je stresal in pridobival višino, v nekaj minutah smo bili 800 metrov visoko. Vajenci smo se postavili po sredini letala in vsak je v grlu pestoval svoj cmok, namenjen prvemu skoku. Še zdaj se jasno spomnim, da sem bil tretji v koloni. Dobili smo ukaz za skok in moja predhodnika sta izskočila. Za mano so čakali drugi, in da ne bi povzročal zastojev, sem tudi sam ravnal enako: prijel sem se vrat letala in odločno odskočil. Kot nekakšen valjar me je zadel mogočen zračni tok letala. Za trenutek sem ga še videl, nato se je začelo odpirati padalo. Silovito me je zategnil sunek odpirajočega se padala in potem je bilo nenadoma vse tiho. Nekje daleč na zahodu je zahajalo sonce, nad mano je rahlo nihala kupola.
Z vršaci na ti
Od tistega dne sem letel že z vsem mogočim in še danes na letenje gledam z neskončnim občudovanjem ter občutim nekdanjo strast. Najlepše doživetje prvinskega letenja pa je skok v tandemu. Morda najlepši kraj za to je letališče v Bovcu. V bistvu ni veliko kompliciranja. Nekoliko povadiš na tleh, poslušaš navodila in že prav kmalu si v letalu. Pilot doda plin in se zapelje po dolini Soče. Tla ostanejo globoko pod nami. Poletimo mimo slapu Boka, nad Kobariški Stol in Kobarid. Nad Krnom smo že pošteno visoko. Letalo zavije čez Triglavski narodni park, in ko je v naletu nad izhodiščem v Bovcu, smo že na 4000 metrov višine. To je hkrati tudi največja višina, s katere je dovoljen skok brez dodatnega kisika. Najbližji odpre vrata in raven adrenalina skokovito naraste.
V nadaljevanju gre čisto mehanično. Posamezniki odskočijo. Pilot tandema in jaz pa se zrineva do roba kabine. Sreča je v tem, da človek niti nima časa, da bi ga bilo strah brezna pod njim.
Noge porineš iz letala v prazno, trebuh naprej in pogledaš navzgor. Od tu je potreben le še droben sunek in znajdeš se v praznini.
Tla so nekje globoko spodaj, a pravega občutka padanja pravzaprav ni. Veter vleče s 180 kilometri na uro, strah je odpihnilo. Občutek lebdenja je nepopisen, lahko se razgledaš po bližnjih vrhovih. Pilot tandema za tvojim hrbtom naredi nekaj akrobacij in minuta prostega pada je čisto prekmalu pri koncu. Na 1500 metrov se začne proces odpiranja padala. Sledi močan sunek, podobe pred očmi zaplešejo, nato silovito zaviranje. Skoraj tristo metrov nižje je padalo odprto, telo preplavi veliko olajšanje in sledi še zadnji del avanture.
V roke vzameš komande in se popelješ naokoli. Najbolje je eno stran komand zategniti do konca. Takrat padalo sunkovito zavije in občutek je, kot da bi se peljal v nekakšni centrifugi. Po nekaj sekundah je treba izpeljati šolski krog in se pripraviti na pristanek. Komande spet prevzame pilot tandema. Letalsko padalo ni namenjeno jadranju in zato je kot spuščanja bistveno večji kot pri jadralnih padalih. Občutek višine kar naenkrat postane varljiv. Tla se bliskovito približajo. Noge dvigneš pred sebe, pilot zategne komandne vrvice in tik pred pristankom se kot spuščanja zmanjša, hitrost pa upade. Že je tu travnik. Podrajsaš se po travi in že si na tleh. Padalo pade prek tebe in avantura je končana.