LEGENDA

Pod koši je začel igrati za zabavo, a je zbiral kolajne v reprezentanci

Objavljeno 25. april 2017 09.46 | Posodobljeno 25. april 2017 09.45 | Piše: Drago Perko

Vital Eiselt je bil košarkarski reprezentant, ki je igral za ŽKK Ljubljana in Olimpijo. V dresu Jugoslavije je zbral 58 nastopov, z velikih tekmovanj je prinesel tri srebrne kolajne.

Ob dopoldnevih se Vito Eiselt srečuje s prijatelji v središču Ljubljane. Foto Drago Perko

Jugoslavija je bila in ostala pojem košarke. Tako v Evropi kot tudi v svetu. Kar 34 Slovencev je obleklo sveti plavi dres. Med njimi je bil danes 75-letni Vital Eiselt, ki je za Jugoslavijo igral med letoma 1961 in 1965, zbral pa je 58 nastopov. Jugoslavija je leta 1961 začela pohod na medalje in naslove. V ekipi, ki je osvojila srebro na domačem evropskem prvenstvu v Beogradu, je bil tudi Eiselt. Polega njega pa še trije slovenski igralci: Ivo Daneu, Marjan Kandus in Miha Lokar. Eiselt je bil srebrn še na evropskih prvenstvih v letih 1963 in 1965. »Priznam, da sem igral bolj malo,« skromno pripomni Eiselt, s katerim smo se srečali v centru Ljubljane, kamor zahaja vsak dan. Srečuje se s prijatelji, sopotniki iz rane mladosti in aktivnih športnih dni. Eden teh prijateljev je tudi olimpionik Miro Cerar, ki je dve leti starejši od Vitala. »Ostala sva prijatelja. Sicer pa je bil Miro precej bolj resen kot jaz: spomnim se jutra, ko sem prihajal domov z zabave, Miro pa je odhajal na trening,« v smehu dodal Eiselt, po rodu Ljubljančan. Sprva so živeli na Gruberjevem nabrežju, potem so se preselili v Maribor, v Ljubljano so se vrnil leta 1947, družina pa se je preselila v Šiško na Beljaško ulico. »Tu sem začel igrati košarko, v TVD Partizan Spodnja Šiška pa smo telovadili,« se Eiselt spomni na športne začetke. Ta konec Ljubljane je leta 1952 dobil stadion. V sosednji ulici je po pripovedovanju Eiselta živel velik športni zanesenjak Janez Baloh, ki je vrstno beležil dosežke, ki so jih otroci iz soseske dosegali v skokih in tekih. »Športov je bilo veliko, vsak je našel nekaj zase,« nadaljuje Vital, ki se je zapisal košarki. »Žoga je droga! Najprej sem pobiral žoge starejšim, potem sem tudi sam smel metati na koš. Moja največja želja je bila, da bi imel lastno žogo. Ko sem bil star 10 let, sem jo dobil. Bila je nogometna, a bila je moja žoga,« Eiselt ne bo pozabil, kako je tudi sam postal ponosen lastnik okroglega usnja.

Pokalni prvak Jugoslavije

Pri ŽKK Ljubljana je začel trenirati pri devetih letih. Kot pionir je sanjal, da bo šel k mladincem, potem je hrepenel po članski vrsti. Dobro mu je šlo, z mladinsko ekipo je bil republiški prvak. S člani pa je leta 1959 postal jugoslovanski pokalni prvak! Po pisanju dr. Mika Pavloviča je ŽKK Ljubljana na poti do naslova ugnala Lokomotivo (80:75), OKK Beograd (81:79) in sarajevski Železnjičar (77:48). Poleg Eiselta so za Ljubljano igrali še Vlado Senčar, Ivan Potočnik, Marjan Perhaj, Gregor Vranič, Jože Zupančič, Herbert Kumer, Janez Zajc, Ignac Konič, Branko Čretnik in Janez Škerjanc; moštvo je vodil Kruno Brumen, vodja odprave pa je bil Vlado Jakše, še pristavi dr. Pavlovič v knjigi Mejniki slovenske košarke. Pri športni poti so Vitala podpiral tudi doma. Tudi zato, ker je bil priden v šoli. Športne gene je podedoval po očetu Eriku. Oče je bil dijak škofijske gimnazije, v višjem letniku pa je poučeval telesno vzgojo mlajše razrede gimnazije. Zato so mu predlagali študij v Berlinu, a je ostal v Sloveniji, kjer se je poročil z Vitalovo mamo Marijo, ki je bila po rodu z Vrhnike iz družine Brenčič, ki je premogla veliko knjižnico, kamor je zahajal tudi Ivan Cankar. »Košarka je bila zame vedno zabava. Sem pa potiho sanjal, da bi enkrat zaigral za člane in morda celo za reprezentanco,« Vital ne skriva, da je bil ambiciozen. Leta 1960 so ga opazili strokovnjaki, povabljen je bil na priprave jugoslovanske reprezentance. A se je zahvalil, ker je bila na prvem mestu matura. Bil je celo kandidat za študij računalništva v Nemčiji (izvrstno je opravil preizkusne teste), a je ostal v Sloveniji, kjer je končal študij ekonomije. Ukvarjal se je tudi z atletiko, blestel je pri skoku v daljino in palico, bil je tudi uspešen mnogobojec. Zaradi težav s koleni je atletiko raje opustil.

Brez akcij

Po košarkarski izobrazbi je bil organizator igre, v najboljših časih je meril 189 centimetrov. Tudi zabil je žogo skozi obroč. Krasila sta ga solidna obramba in dober prodor, boljša pa je bila njegova desna roka. Že vrsto let je trend, da ekipa premore številne akcije, ki delajo košarko šablonsko in predvidljivo. »Tega v naših časih ni bilo. Priznam, pri zveznem selektorju Aleksandru Nikoliću smo imeli nekaj akcij. A ko je prišla tekma, tega nismo koristili. Vse je temeljilo na inspiraciji. Žogo smo dali tistemu, ki je tisti dan blestel,« Eiselt pojasni, kako je bilo v njegovih časih pod koši. Pravi, da so se o tekmecih precej pogovarjali. »Saj smo bili cele dneve skupaj. Težko bi rekel, da smo trenirali dopoldne in popoldne. Zbrali smo se in metali na koš ter igrali dvojke in trojke. Ko je bilo prevroče, smo šli v senco in vrgli karte. Po kosilu smo se spet zbrali. Vsi razen enega soigralca smo bili študenti. Košarko smo imeli radi, veliko nam je dala, videli smo nekaj sveta. Smo pa vsi tudi vedeli, da bo treba poleg športa delati še kaj,« pa pojasni, kako je bilo z dojemanjem košarke v 50. in 60. letih minulega stoletja.

Tretji v Evropi

Prav v vrsti ŽKK Ljubljana je igral tudi njegov vzornik. To je bil Jože Zupančič, ki je kot prvi igralec v Jugoslaviji kot svoj osnovni met koristil met iz skoka. Pri tem se je odrinil in s tem dobil dragoceno prednost pred obrambo. »Nekaj časa sem potreboval, da sem ugotovil, da mi njegov stil ne ustreza. Moj met ni bil dober,« priznava Eiselt, ki je v času igranja za reprezentanco prejemal štipendijo in klubsko hranarino. Prve športne copate so mu kupili starši. Po napredovanju k mladincem pa je za opremo skrbel klub ŽKK Ljubljana, kjer je ostal do leta 1961. Potem se je preselil v Olimpijo (leta 1967 je bil z Ljubljančani tretji klub v Evropi!), kjer je ostal do leta 1969. Ko se je vrnil s služenja vojaškega roka, nanj niso več računali, zato se je umaknil. »Bil sem v formi, a so bili takrat na pohodu mladi. Trener mi ni več dal priložnosti. Zato sem ostal doma, nisem več prihajal na treninge in tekme,« opiše svoje slovo od igralske kariere. Kot trener je uspešno deloval v Tolminu in Postojni.
 

Nauki za vse življenje

»Košarka mi je dala veliko. Kolektivni šport te uči za življenje. Igraš v ekipi, v kateri moraš poznati soigralce. Košarka in igra ti pomagata prepoznavati nasprotnika, kar ti koristi tudi v poslovnem svetu. Predvsem pa se naučiš prevzemati odgovornost in tveganje. Rad sem igral proti boljšim od sebe. Tam se pokaže, koliko dejansko veljaš. To so situacije, ko se je treba potruditi za zmago,« razmišlja Vito Eiselt

Tudi hči državna prvakinja

Košarki danes ne namenja veliko časa. Žalosti ga, ker se košarkarska Olimpija ne more in ne more izkopati iz težav. »Klub, podjetje ali družba so odvisni od sposobnosti ljudi. Lahko je vse zapraviti, precej težje pa spraviti skupaj,« v maniri nekdanjega uspešnega poslovneža razmišlja Eiselt, ki danes rad teče na smučeh, plava, kolesari in vesla. Upokojil se je pred sedmimi leti, z 48 leti in pol delovne dobe. Eiselt je ponosen oče treh otrok – sinov Primoža in Sama ter hčerke Ajde, ki je bila v preteklosti državna prvakinja v squashu. 

 

Deli s prijatelji