Srečali smo se v Štepanjskem naselju v Ljubljani. Rankica Šarenac je bila ravno na poti iz knjižnice, kjer se uči, da bi pridobila trenersko licenco. Nekdanja izjemno uspešna košarkarica si želi med trenerje, košarka jo vnovič močneje mika. »Rada bi kaj dala košarki, pogrešam jo. Vse moje prijateljice in nekdanje soigralke so aktivne, pa naj si bo na košarkarskih zvezah ali v trenerskih vodah,« začne 41-letna Rankica, ki je igrala kar 27 let. Močan pečat je pustila v Združenih državah Amerike in Evropi. V lepem spominu jo imajo tudi slovenski ljubitelji košarke, kar šest sezon je nastopala za ljubljansko Ježico. Ne nazadnje smo ponosni, ker je bila prva igralka s slovenskim potnim listom, ki je zaigrala v ženski poklicni košarkarski ligi WNBA. Najprej je igrala za sarajevsko Bosno, potem pa v Italiji (Cantu, Caserta), Sloveniji (Ježica in Athlete Celje), Španiji (Rivas, Gran Canaria, Ros Casares, Tarbes), Slovaški (Gambrinus), na Poljskem (Gdynia) in v Franciji (Mondeville). V ženski evroligi je igrala šest sezon, sedem pa v pokalu Lilliane Ronchetti in Fibinem pokalu. V slovenski ligi je z ekipo Ježice osvojila šest naslovov državnih in pokalnih prvakinj, nazadnje dvojno krono v sezoni 1998/1999. »Maja bo pet let, odkar sem končala. Saj bi že prej, a so me v Celju pregovorili, da jim pridem pomagat za par mesecev,« pojasni Rankica, ki je 15. maja 2011 zadnjič prišla na parket. »Košarka je postala psihično prenaporna zame, ker sem potrebovala preveč časa, da bi ostala v dobri fizični formi,« potarna. Ko je bilo vsega konec, je leto dni le potovala. S košarko je obredla svet, a videla tako rekoč nič, zato je odšla na Kitajsko, Japonsko in v ZDA, videla je tudi nekaj Evrope.
Rankica se je rodila v Sarajevu, kjer sta živeli z mamo Koso, oče je kmalu umrl. Rale, tako jo kličejo prijatelji, je rasla in rasla. Ko ji je bilo 10 let, je igrala za članice, dve leti za tem je že bila kadetska reprezentantka. Klubi iz Jugoslavije so postali pozorni na članico sarajevske Bosne. Sezono 1991/1992 je s klubom predčasno končala. Razmere v državi so bile napete na predvečer vojne morije. V tistih aprilskih dneh je v Sarajevu gostovala beograjska Crvena zvezda, ki je že dlje snubila Šarenčevo. Ker se je začela vojna, je tekma med Zvezdo in Železničarjem odpadla, Beograjčani z igralko Danijelo Ilić in trenerjem Zoranom Kovačićem Čivijo na čelu so Rankico prepričali, da je z njimi odšla za nekaj dni v Beograd. Mama Kosa je ostala v Sarajevu. »V Zvezdi so lepo skrbeli zame, v Beogradu sem takrat spoznala Sašo Dončića in Dejana Tomaševića, vsi so mi zelo pomagali,« pove Rankica, ki pa pogodbe z Zvezdo ni sklenila. Agentka Eva Field jo je odpeljala v Atene, kjer je podpisala štiriletno pogodbo s Sportingom.
Pomoč Paspalja
V novem okolju se najstnica iz Sarajeva ni znašla. »Sprva ni bilo nikogar, ki bi mi pomagal. Prepuščena sem bila sama sebi. Pogodbo sem podpisala, a niti vedela nisem, koliko sem vredna, koliko lahko zaslužim. Zaupala sem,« pove Rankica. Na srečo pa je v Atenah igrala tudi Stojna Vangelovska, ki se je pogosto družila z Rankico. Ob eni številnih kavic ji je priznala, da ji je hudo, da tako ne gre več. Stojna ni oklevala, nemudoma je poklicala Žarka Paspalja, ki je navduševal v dresu Olympiakosa. »Čez uro se je pripeljal v modrem mercedesu. Taka zvezda je bil, da so bar kar zaprli,« nadaljuje Rankica. Paspalj ji je priporočil svojega grškega odvetnika, ki je dan za tem v minuti ugotovil, da je pogodba med Rankico in Sportingom neveljavna. Razlog pa banalen: klub je podpisal pogodbo z mladoletno igralko. Če bi Grki počakali še en dan, bi bilo za Rankico težje. Decembra 1992 je zapustila Grčijo in se s pomočjo legendarne, žal že pokojne menedžerke Mire Poljo preselila v italijanski Cantu, kjer je igrala do konca sezone. Poleti 1993 je dobila potni list Bosne in Hercegovine, s katero je postala prvakinja mediteranskih iger. Po koncu iger s potnim listom ni mogla potovati po Evropi, zato je odšla k prijateljici Vedrini Grgin v Split. Od tam pa v Ljubljano! Boter selitve k Ježici je bil Mirko Grgin, nekdanji košarkar Olimpije, ki je v Splitu vodil izpostavo JAT. Ob pogovoru s poslovnim partnerjem iz Slovenije je omenil, da pri njih biva in vadi Rankica Šarenac. Vest je hitro prišla do Sergeja Ravnikarja, ki je takrat vodil Ježičanke. »Naj mala pride v Ljubljano!« je ukazal. Čez dva dni je bila Rankica že v hotelu Slonu. Ko je šele dobro prišla v sobo, je že zazvonil telefon, bila je Polona Dornik, ki jo je odpeljala na Gornji trg, kamor je tudi po tem pogosto zahajala. Tam je bila zbrana vsa raja iz Sarajeva, spoznala je tudi Raša Nesterovića, Marka Tuška, Marijana Kraljevića, Jaka Daneua in druge.
Varčevala za operacijo
V Ljubljani je navdušila, a se tudi težje poškodovala. Strgala si je kolenske vezi, med operacijo pa so ji sanirali le meniskus, vezi ne. Skoraj vso kariero je tako odigrala brez te vezi, za to pa je vedel le njen prijatelj in kondicijski trener Srdjan Đorđevič, ki ji je vsa ta leta stal ob strani in skrbel za njeno kondicijo. S pomočjo dr. Rasta Stoka so začeli posebno vadbo, ki je Rankici okrepila mišice na nogi, ki so preprečile najhuje. Za nameček so ji po njeni meri izdelali še poseben kolenčnik, ki jo je spremljal vso kariero. Iz Slovenije jo je pot vodila v špansko Gran Canario. Ali bo koleno zdržalo vse napore, ni vedela. Denar je skrbno dajala na stran, da bi si lahko plačala operacijo. Da nima vezi, niso ugotovili niti Američani, kamor je odšla igrat profesionalno ligo WNBA. V Phoenixu so vedeli, da ima težave s kalcinatom na peti. »Ko je prišlo na vrsto moje koleno, me je doktor tako nerodno zadel v peto, da sem zatulila. Očitno se je precej ustrašil, saj veste, kako je to v Ameriki. Na koleno je pozabil, pogodba pa je začela veljati,« se še danes Rankica nasmeje dogodku iz ZDA. Kljub uspešnim igram se v Ameriko ni več vračala. Srdjan Đorđević je ocenil, da je po evropski sezoni prenaporno, da bi obremenjevala svoje telo še poleti. Ker je upoštevala nasvet, je lahko igrala dolgo in uspešno.
Jehova priča
V življenju se je kar velikokrat znašla na razpotju, a se je vsakič izteklo dobro. Iz Sarajeva jo je rešila Crvena zvezda, v Atenah Žarko Paspalj, v Splitu se je pojavil Mirko Grgin... »To je božja volja... Padla sem, pa se je vedno našel nekdo, ki mi je pomagal,« se še danes malodane čudi Rankica, ki ji vera ni tuja. Odlomke iz Svetega pisma ji je prebirala že mati, Rankica to nadaljuje, vsak dan nameni temu nekaj minut. »Saj ni bistvo, da le bereš, ampak da o tem premišljuješ,« poudari Rankica, ki se je pridružila tudi Jehovim pričam. Za njih je značilno, da verovanje temelji na Bibliji, in ne zgolj na človeških domnevah oziroma religioznih veroizpovedih. V času vojne v nekdanji Jugoslaviji mame ni videla štiri leta in pol. Stik sta ohranjali s pismi, ki so iz Ljubljane do Sarajeva in nazaj potovala po dva, tri mesece. Danes se v rodno Sarajevo vrača občasno. Obiskuje mamo, ki pa mrzle zime preživlja pri hčeri v Ljubljani. Rankica se rada odpravi tudi v Dalmacijo, pri Zadru je obnovila staro hišo. Lani se je izučila za maserko. Ne izključuje možnosti, da bi se lotila posla s salonom. Verjame, da se tudi ženski košarki v Sloveniji pišejo boljši časi. Pozorno spremlja delo v ŽKK Athlete Celje. »Damir Grgič dobro dela, klub pa ima izdelan jasen sistem. Kupujejo mlade igralke z območja nekdanje Jugoslavije. Mlade košarkarice napredujejo in odhajajo v večje klube,« Rankica pohvali štajerski klub v upanju, da bi mu sledil še kdo drug. »Delati je treba na sebi, poskrbeti za dodatno vadbo in dobro fizično pripravo. Brez tega ne gre,« svetuje mladim košarkaricam, ki šele začenjajo svojo pot.
Rania Stefato
Ko je leta 1992 prišla v Grčijo, so ji v mesecu dni uredili tudi grški potni list, za to so jo tudi preimenovali. V novih dokumentih je namesto Rankica Šarenac pisalo Rania Stefato.
Vzornik Divac
Na svoji bogati športni poti je imela vzornika. To je bil Vlade Divac, ki jo je navdušil, ker je imel kot center košarkarsko razmišljanje in poteze organizatorja igre. Malce ji je žal, da ga ni nikoli osebno srečala. Skoraj vso kariero je igrala brez kolenske vezi. Tega niso odkrili niti zdravniki v ligi WNBA.
