Zvone Šuvak. Hokejist slavne generacije jeseniških asov, ki mu je Stvarnik naklonil nos za doseganje golov. Ogromno jih je zabil med kariero, ki ga je vodila po širnem svetu in ga je na koncu pripeljala tja, kjer je vedno bil najraje – na rodne Jesenice. »Če si rojen pod Mežaklo, je hokej logična posledica te lociranosti, se mi zdi. Vsaj za časa mojega odraščanja je bilo tako. Že z devetimi leti sem resno treniral. Trener Dušan Brun je bil naš sosed in me je prijazno zvabil v klub, jaz si pa tudi nisem dal dvakrat reči. Čeprav je bil oče nogometni funkcionar in sem jaz tudi brcal, mi je svetoval, naj raje na hokej prešaltam, ker sem bil pri nogometu vedno v ofsajdu (prepovedani položaj v nogometu, op. p.). Tudi plavalca sem se šel, no, kakor koli, hokej je na koncu zmagal.«
Po osnovni šoli se je šel Zvone učit za avtomehanika in se je tudi izučil. »To so bili časi!« ob spominih vzklikne naš današnji slavljenec. »Nobenih mobitelov ni bilo, pa smo se znali in zmogli čisto vsak petek, kot klapa, dobiti v Kranjski Gori, in bognedaj, da bi kdo manjkal. Veselo je bilo in kar nekajkrat smo se domov vrnili z banjalučanom, avtobusom, ki je v soboto zarana, že ob petih zjutraj, odpeljal iz Kranjske Gore proti centru bivše Juge, kot smo v šali Banjaluko takrat imenovali. Se je pa tudi pripetilo, malce pozneje, da smo se po razburkano veseljaški noči s stojadinko (vozilo zastava 101, izjemno priljubljeno v bivši Jugoslaviji, op. p.) na streho prevrnili, avto skorajda popolnoma demolirali. A smo se znašli: v tovarni teh avtov v Kragujevcu smo naročili samo školjko in izdelali novo stojadinko, da smo potem spet lahko v Kranjsko Goro vandrali.«
Vojvodinski heroj
Leta 1975 se je zaposlil v železarni, hokejski treningi pa so bili že skorajda profesionalni. »Takrat smo še brez čelad igrali, kar je bilo nekaj samoumevnega, saj so za nas, hokejiste, ljudje radi rekli, da če hokej igraš, imaš čelado že avtomatično ke v tintaro vgrajeno!«
Kot član jugoslovanske reprezentance je Šuvakov na svetovnem prvenstvu 1979. v Barceloni postal najboljši strelec turnirja. »Presvetli španski kralj Juan Carlos mi je osebno predal poseben pokal. To je bila zame resnično posebna čast, na to priznanje sem še dandanašnji ponosen. Je bilo pa to tudi leto, ko so me poslali na služenje vojaškega roka v Beograd.«
Po odsluženi vojski je ostal v Srbiji, natančneje v avtonomni pokrajini Vojvodini, kjer je zaigral za novosadski klub Vojvodina. »Razmere so bile naravnost fenomenalne, igral sem nonstop, bil sem prvi igralec kluba, postal sem tudi najboljši strelec prvenstva. Stanoval sem v hotelu in ves prisluženi denar prinesel domov, kjer je bila žena že noseča z drugo hčerko, Nino. Obe hčerki, tudi starejša Tjaša, sta odlični tenisačici, obe sta dobili štipendijo v Ameriki in tam tudi uspešno dokončali študij. Sam sem se po končani hokejski karieri popolnoma posvetil njima in njuni športni poti. Šel sem celo v Maribor na seminar svetovno znanega teniškega učitelja Nicka Bollettierija in sem postal hčerkama kar sam trener pa še vse kaj drugega. Se spomnim, kako sva z Nino kar 157 noči v eni sezoni prespala v avtu, ker bi bili sicer stroški preveliki. Pa je bilo vse poplačano, ko sta hčerki zmagovali kot za stavo! Ko je Nina nastopila na teniškem turnirju v Novem Sadu, sva odšla v hotel, v katerem sem stanoval pred 20 leti, in ko je receptor v potnem listu prebral moje ime, nama ni bilo treba plačati – človek je bil vesel, da me je po toliko letih spet srečal. V Vojvodini sem imel res poseben status. So me imeli radi, ja, nič ne rečem!«
Rojstni dan na kvadrat
Deset let po prvi hčerki sta z ženo dobila še sina Jureta, ta je bil spočet še v Jugoslaviji, rojen pa že v Sloveniji leta 1991. »To je bilo zame najlepše rojstnodnevno darilo, kar sem jih kdaj dobil (sin se je rodil na isti dan kot Zvone, op. p.),« je nedvoumen hokejski golgeter z Jesenic.
Športna pot ga je pripeljala nazaj v železarsko mesto, čeprav je še nekaj časa igral za Bled in v Avstriji, preden je drsalke obesil na klin in se posvetil družinskemu nepremičninskemu podjetju, v katerem še zdaj vztraja.
»Otok Ugljan, sveži, na žaru pečeni jadranski kalamari, kozarec belega, družina ob meni, mogoče še balinanje in kakšna mini vožnja z našo jadrnico, na kateri sicer perfektno kraljuje naš Jure – tega si želim tudi v prihodnje. Vedno sem se zanašal le na sebe in zaupal svojim domačim – teh navad ne nameravam spreminjati. Če so me toliko let varno vodile čez vse čeri življenja, ni vrag, da tudi v prihodnje ne bi bilo tako!« Zvone Šuvak upočasni svojo govorno strastnost in pogovor pripelje v varen pristan, na zasluženi počitek.
Ljudje moji, ko bi vi vedeli, kako prijetno je čebljati z Zvonetom, kako hecno in človeško prijetno je pogovarjanje z njim. Čas leti mimo, ure postajajo minute in vse skupaj odločno prehitro mine. Še en junak moj intervjujski, o katerem bi bilo nujno kakšno knjigo spisati. Zvone in Jure, oče in sin, obema iz duše jaz svoje želim, da zdrava bila bi, da brez bolečin življenje bi teklo brez večjih skomin. Naj vama lepo bo, praznujta srčno, naj v krogu družine se pesmi pojo. Še zame izpijta kozarček al' dva in dan rojstnodnevni naj mlade ima! Vama želi moja oseba, skromno na rime mahnjena!
Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili:
Slaščičarna Maxi Vinska klet Mastnak, Zdravko Mastnak, s. p. Cvetličarna Gardenia, pasaža Maximarketa
