Po amputaciji noge je spet na smučeh

ROGLA – Življenje zna biti kruto, zna vzeti in dati. Vse to je na svoji koži izkusil danes 32-letni avstrijski smučar Mathiass Lanzinger. Leta 2000 je bil svetovni slalomski mladinski prvak, leta 2004 je debitiral v svetovnem pokalu, pred manj kot osmimi leti je bil prvič (in tudi zadnjič) na stopničkah za zmagovalce, 25-krat je osvojil točke svetovnega pokala. »Imel sem sanje, imel sem cilj – želel sem biti del svetovne elite, na svetovnem prvenstvu ali olimpijskih igrah pa dobiti kolajno. Te sanje so bile povsem uničene 2. marca 2008,« pravi Mathiass. Tisto nedeljo se mu je življenje obrnilo na glavo, v Kvitfjellu si je ob padcu na superveleslalomu zlomil golenico in stegnenico, v dolino so ga peljali z akijem, za nameček je čakal še helikopter, ki ni in ni hotel priti. Po treh operacijah (ena je trajala več kot devet ur) so mu morali dva dni pozneje, 4. marca, amputirati del leve noge pod kolenom. Tega ni mogel preprečiti niti avstrijski zdravnik Thomas Hölzenbein, ki je na dan tekme z zasebnim letalom iz Salzburga odletel na Norveško pomagat svojim kolegom. Septembra 2010 je Mathiass dobil nekaj zadoščenja, saj so mu morali Norvežani zaradi zamude pri ustrezni pomoči izplačati odškodnino. A noge mu to ni vrnilo...

Ko ne moreš spremeniti ničesar

Mathiass nikogar ne obtožuje, a prizna, da mu je bilo težko. »Ni bilo lahko, a bistveno v taki življenjski situaciji je, da jo sprejmeš takšno, kakršna je. Drugačna ne bo in ne more biti, spremeniti ne moreš ničesar. Dejansko jo moraš sprejeti in gledati naprej, najbolje pozitivno.« Sliši se precej preprosto, kaj pa praksa Mathiassa Lanzingerja? »Po nekaj dneh v bolnišnici mi je bilo jasno, da se zame začenja novo življenje. Primoran sem bil spoznati drugo in drugačno plat, poprej je zame obstajal le in samo šport.« Po nesreči na Norveškem je končal študij ekonomije, danes je zaposlen pri Salomonu v marketingu. »Šport imam preprosto rad, čeprav je včasih krut,« nadaljuje Matthias, ki je po nesreči tudi v športu našel nov motiv. »Smučati sem začel predlani, ko sem končal študij. Srce je tako hotelo, šport imam preprosto rad,« pojasni, kaj ga je gnalo k temu, da se vrne tja, kjer je tako tragično končal prvo epizodo svojega življenja.

Na Rogli do 2. zmage v svetovnem pokalu

Danes je Mathiass spet v športnih arenah in eden glavnih zvezdnikov v alpskem smučanju invalidov, ki so minuli teden na tekmah svetovnega pokala tekmovali na Rogli. Avstrijec je Slovenijo zapuščal nasmejan, saj je po Sestrieru (9. januar 2013) še drugič zmagal v elitni konkurenci, prvič pa v slalomu: »Vesel sem, bilo je tesno, odločale so stotinke,« je po tekmi povedal Lanzinger, ki mu ambicij niti v drugi karieri, kot rad imenuje svoje udejstvovanje v športu invalidov, ne manjka. Prihodnje leto bi rad osvojil kolajno na paraolimpijskih igrah v Sočiju v kategoriji stoječih smučarjev invalidov, ki tekmujejo še v kategorijah sedeči in slabovidni.

Predtekmovalec v Schladmingu

Trenira veliko; le nekoliko manj kot v prvi karieri. Na novo sezono se začne pripravljati sredi poletja, trikrat ali štirikrat na teden vadi v športni dvorani, obilo razumevanja ima tudi pri svojem delodajalcu. Nad njegovimi treningi in delom ekipe bdi trener in menedžer Manuel Hujara. Mathiass rad zahaja tudi v Slovenijo, spomni se tekem na Pohorju in Vitrancu, na tekmah pa se je največ družil z Bernhardom Vajdičem in Mitjo Valenčičem.

Pred prihodom na Roglo je dva dneva preživel tudi v Schladmingu, kjer je spremljal včeraj končano svetovno prvenstvo alpincev. Ponosen je, da je lahko poskrbel za dostojno promocijo športa invalidov. »Bil sem predtekmovalec na kombinacijskem slalomu za dekleta. Občutek ob prihodu v cilj je bil enkraten,« sklene Avstrijec, ki je tudi zavoljo težke izkušnje našel nov smisel življenja.