Povabilu na prijateljski teniški turnir v Bovcu so se z veseljem odzvali štirje srbski nogometni asi svetovnega kova, ki po aktivni karieri v klubih, kot so Barcelona, Juventus, Parma in Rangers, danes aktivno uživajo nogometni pokoj. Savo Milošević, Dragan Čirić, Gordan Petrić in Zoran Mirković so s t. i. selektorjem Čedomirjem Šoškićem, menedžerjem tamkajšnje teniške zveze na čelu, prihiteli v zgornje Posočje in z izbranimi lokalnimi srečneži ves dan vihteli loparje (in na koncu izgubili).
Simpatična druščina štirih nekdanjih nogometnih mušketirjev, ki jim je skupno to, da so nekoč vsi nosili dres Partizana, vseeno ostaja zapisana nogometu, čeravno si je vsak izmed njih našel svoj izziv, potem ko je obesil kopačke na klin.
Zvezde so bile najprej v petek zvečer v Tolminu precej dostopne vsakomur, ki je v njih prepoznal znane obraze. Dostopni, sproščeni in nasmejani so odgovarjali na vprašanja, ki so jim jih navijači bržkone zastavili že ničkolikokrat. Le Mirković je nekoliko vznemirjeno držal v rokah svoj telefon, potem ko Adrijino letalo z njegovo nosečo ženo še ni poletelo z Brnika proti Beogradu. Nekdanji branilec Rada, Atalante, Juventusa in Fenerbahčeja ima v svojem življenjepisu zapisan tudi famozni rdeči karton, ki ga je dobil v reprezentančni tekmi v Zagrebu proti kockastim v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo leta 2000. Robertu Jarniju je namreč pretipal premoženje in moral zato predčasno pod prho. »Ko bi vedeli, kako me je bilo strah, ko sem prišel v slačilnico. Kaj če bi takrat izgubili tekmo in se ne uvrstili na prvenstvo? Doma bi mi j****i mater,« je slikovito priznal Bata. Zaradi treh tekem kazni ga takrat ni bilo na euro.
Nekdaj koščeni velikan Petrić je danes prijazni hrust. Bil je član zlate generacije škotskih Rangers, ko so izenačili rekord Celtica z devetimi zaporednimi ligaškimi naslovi. Ves večer ni znal utihniti o veličini modrih iz Glasgowa. »To so bili derbiji! Navijaško sicer dvoboj Partizana in Crvene zvezde ne zaostaja, toda v Glasgowu je šlo za nekaj več – verska razklanost je vse skupaj še bolj naelektrila,« je dejal Petrić, ki je svojčas brcal tudi s Paulom Gascoignom in Brianom Laudrupom.
Precej pozornosti pa je vsem kradel Savo Milošević, najverjetneje najpopularnješi nekdanji nogometaš v Srbiji in z dvema goloma krvnik Slovenije na neponovljivi tekmi na EP 2000 v Charleroiju (3 : 3). Na legendarni dvoboj se spomni pogosteje kot na katero koli drugo tekmo kariere, priznava: »Če ne zaradi drugega me vsi sprašujete o tej tekmi – ne zgolj Slovenci, tudi Srbi. To se lahko zgodi zgolj v nogometu, da ena ekipa na igrišču popolnoma prevlada drugo do 70. minute, potem pa se vse postavi na glavo.« Po karieri je prevzel odgovornost z direktorskim položajem vseh izbranih vrst svoje domovine.
Čirić je ostal ob vsem dogajanju skromno tih. Veljal je za enega največjih talentov nogometne Srbije, ko je iz Partizana prestopil v mogočno Barcelono z Rivaldom, Luisom Enriquejem, Guardiolo in Giovannijem. Medijsko se je že v obdobju aktivne kariere bolj ali manj osamil. Popolnoma pa oživi, ko beseda nanese na tenis, s katerim se je v celoti okužil. Največkrat mu nasproti stojijo prav prijatelji, s katerimi je obiskal Posočje, kamor jih je povabil bovški Tolminec Dimitrij Šulin: »S Savom sva nekoč imela zelo kratko partijo. Povedel sem, on pa je jezen zlomil lopar. In nato drugega za drugim še vse rezervne.«