Planica: uigrani orkester pripravlja spektakel

Planiška velikanka se pripravlja. Ampak seveda ne sama od sebe! Bistvo vsakoletnega spektakla, ki ga ima čast gostiti naša deželica, je pred nami, a je očem skrito. »Prek vikenda je v dveh dnevih na letalnici delalo vsakič več kot sto ljudi, njene osnove pa se gradijo že od oktobra lani. Eden najpomembnejših členov našega moštva je Marko Lakota s svojimi fanti, ki so skrbeli za izdelavo umetnega snega,« nam je ob prvih korakih navkreber ob doskočišču skakalne naprave, ki pričakuje finale svetovnega pokala v smučarskih skokih, pojasnil Gaber Kristan, pomočnik vodje letalnice. Iztok Pergarec, vodja, je ravno pogledoval odskočno mizo. Sonce se v jutranjih urah še ni prismukalo izza Ciprnika.

»Tako kot vsako leto se srečujemo z velikim entuziazmom planiških delavcev, saj se nam vsake toliko pripeti, da imamo za eno delo več pridnih rok,« je dejal vodja letalnice, ki je pred dvema tednoma pod Ponce priletel iz ruskega Sočija. Tam je vodil Sergeja Zirjanova iz Kazahstana in četo ruskih delavcev, ki naj bi dokončno pripravili olimpijski skakalnici: »Razlika med njimi in nami je očitna. Tradicija priprave skakalnic pri nas je dolga, v Sočiju pa so šele na začetku poti in niti izkušnje Zirjanova, ki je vodja tekmovanja na skakalnicah v Almatyju, niso bile dovolj za popolno izpeljavo letošnjega predolimpijskega zimskega programa. Od leta 1979 sem član planiške ekipe, ki pripravlja pod Poncami od letalnice do najmanjših šanc, in eno je gotovo: planičar ne more biti vsak, planičar je lahko tisti, ki ima dušo za skoke, srce za skupno zmago ter pridne roke, ki se morajo tudi v najbolj nemogočih urah oklepati vsakovrstnih orodij.« Pravemu planičarju ni težko poprijeti v dlani niti takih, ki jih kategoriziramo med izjemno preprosta poljedelska orodja, bolj znana kot motike ali lopate. Te ročne priprave so med delom na letalnici videti kot zobotrebec, ki vrta v slona, a na koncu je pomemben rezultat, ki je v tem primeru do milimetra natančno izdelana letalna naprava.

Strojni del izdelave doskočišča je v rokah Jureta Fenza, ki je znan kot prvi kaskader med vozniki teptalnih strojev, in Tomaža Koblarja, ki ga z derezami na nogah po radijski zvezi usmerja sem in tja po grozljivo strmem pobočju. Nalet do odskočne mize je zaupan Janezu Sterletu, ki že na oko vidi tisto, kar lahko učeni geometri razberejo iz svojih naprav. Teptačev, ki jih vodi Emir Dizdarević, v hecu rečeno edini musliman na svetu, ki v svoji dlani na odprtju brez težav stiska zastavo ZDA, trenutno ne potrebujejo. »Glede na napovedane vremenske razmere v naslednjih dneh jih bomo zagotovo pred prvim poletom preko letalnice bratov Gorišek še krvavo potrebovali,« je bil preroški Pergarec. Odkril nam je, da ima najstarejši planičar, Franc Koblar iz Planine pod Golico, 78 let in opravlja dela na naletu vse od leta 1958 in je zagotovo prvi človek na planetu, ki je v živo videl največ svetovnih rekordov. Najmlajši med moštvom so člani slovenskih skakalnih klubov, ki pridejo na delovnih akcijah na pomoč svojim staršem in drugim članom slovenskih skakalnih klubov. Teh akcij je bilo letos precej, osem so jih našteli in zgodilo se je celo, da so v res nemogočih razmerah zaradi pripadnosti Planici prišli pomagat tudi tisti, ki med prireditvijo opravljajo dela redarjev ali merilcev in jim ne bi bilo treba riniti pod Ponce. Tudi taki so prišli, ki med prireditvijo skrbijo za prehrano in podobna skoraj nevidna opravila in ki jih nikoli ne zajame oko kamere.

»Pričakujemo rekorden obisk letošnjega finala, predvsem zaradi uspehov naših skakalcev in dejstva, ki se ga velika večina pravovernih obiskovalcev Planice zaveda: letos je zadnja priložnost, da se bo videlo polete na stari letalnici bratov Gorišek. Kmalu po koncu letošnjih poletov se bodo v letalnico zagrizli gradbeni stroji in brez skrbi lahko zatrdim, da bomo prihodnje leto v velikem pričakovanju novega svetovnega rekorda v poletih, ki zagotovo spada v Planico. Prepričan pa sem, da bomo letos videli veliko izjemno dolgih poletov, tudi takih razsežnosti, kot je bil polet Norvežana Bjørna Einarja Romørena leta 2005,« dodaja vodja letalnice Pergarec: »Težav v Planici ni! Kar jih je, se nam v velikem loku izognejo, tista, ki pa si upa do nas, je odpravljena v nekaj trenutkih. Smo uigran orkester, edini tak na svetu.«