Zdaj, ko se je evforija ob rezultatih naših v Planici, ki so bili takšni, kot še nikdar v zgodovini našega skakanja, umirila, je čas za realno oceno in kakšno kritiko. V Planici, natančneje, na prenovljeni velikanki, stala je štiri milijone evrov, nikakor ni bilo vse v redu, tako kot hitijo zagotavljati zlasti direktor Zavoda za šport Planica Jelko Gros in še kdo.
Da z naletom na velikanki nekaj ni v redu, je bilo jasno že v četrtek, prvi dan tekem, ko se je zaradi močnega spomladanskega sonca v zaletni smučini nabirala voda. To se je ponovilo tudi v soboto. Razlog naj bi bilo preslabo hlajenje, nekateri, med njimi odličen poznavalec Planice in skokov, tudi sam nekoč skakalec, trener in skakalni funkcionar, športni novinar Oto Giacomelli, pravi, da skakalnica ni obrnjena prav, da bi morala biti obrnjena stran od sonca, na kar je opozarjal že pred leti, pa da bi morala biti velikanka bolj vkopana, kar bi jo prav tako ščitilo pred močnim spomladanskim soncem. »Zdaj se zadeve seveda ne da popraviti, in spet se bo po stari planiški navadi improviziralo,« dodaja.
Na napako načrtovalcev zaletišča, torej Zavoda za šport Planica, s prstom kaže tudi Ljubo Jasnič, predsednik odbora in zbora za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo pri SZS. A vedno pragmatični Jasnič ima rešitev: »Na levo stran, če gledamo navzgor, je treba obesiti zaveso, kakršno smo včasih že imeli.« Hja, tako preprosto vendarle ni, zavese namreč ne marajo televizijci, saj jim onemogoča vrhunski prenos oziroma moti kamere.
O zadevi okoli zaletišča niso vprašali niti kompetentnih ljudi na naši nacionalki, pa bi lahko, če drugega ne, so imeli na razpolago neprekosljivega režiserskega velemojstra Staneta Škodlarja, ki ima Planico, kar zadeva teve prenose, v mezincu in bi prav gotovo lahko vsevedom z multipraktikom (kot ga malce žleht imenujejo nekateri) Grosom na čelu povedal in svetoval marsikaj. Pa ga niso, so pa poklicali generalnega direktorja RTV Marka Fillija, ki pa o tehničnih zadevah kajpak ne ve dosti. No, kljub temu Škodlar pravi, da je Planica še vedno in spet najlepša na svetu in da se boljših prenosov ne da delati nikjer. In Stane, ki ga v Planici uspešno zamenjuje sin Rok, bo že vedel. Za tiste, ki vam je morda ušlo iz spomina: Stane je dobitnik nagrade emmy za režijo prenosov dviganja uteži na OI v Los Angelesu 1984 in mož, ki je ponesel sloves naše kamermanske in režiserke ekipe v svet; zagotovo bi lahko za prenose iz Planice dobil še enega emmyja. Prav po njegovi zaslugi je produkcijska ekipa dobila uradno priznanje Olympic Broadcasting Organization kot najboljša ekipa za prenose smučarskih skokov.
Sicer pa se stari lisjak Jasnič trenutno bolj kot z naletom ukvarja s tem, kako (iz)tržiti fenomenalne rezultate Prevca, Tepeša in druščine. »Zdaj jih vsi hočejo, tudi tujci. Prodal bi lahko vse, kar nosijo na sebi, čelado, kompletni kombinezon, rokave, prsi, noge... A s tujci je tako: ko ne bo rezultatov, bodo odšli, niti povohal nas ne bo nihče. Mi pa imamo dolgoletne domače sponzorje, prijatelje, ki nas niso nikdar razočarali, na primer Gorenje, in mi niti na misel ne pride, da bi jih zdaj kakor koli mi,« ima (v nasprotju z alpinci) sladke skrbi Jasnič.
Da je treba iz Planice narediti svetovno blagovno znamko, se strinjata tako nekdanji direktor nordijskih reprezentanc in nekdanji (odstopljeni) predsednik Smučarske zveze Slovenije Primož Ulaga kot Švicar Jürg Capol, direktor marketinga nordijskih disciplin pri Mednarodni smučarski zvezi, Fis, ki kot nekdanji smučarski tekač in nekdanji direktor svetovnega pokala v teku na smučeh v centru Planica vidi velik potencial. Zato si je z zanimanjem ogledal tudi gradbišče, na katerem nastaja tekaški stadion.
Kot kaže, bo Slovenija že januarja prihodnje leto v dolini pod Poncami dočakala novo veliko tekmo, gostila naj bi tekmo svetovnega pokala v tekih. A da bi nordijski center v tem koledarskem letu dobil končno podobo, odgovorne spomladi, poleti in jeseni čaka še veliko dela, in samo upamo lahko, da bo najbolj odgovorni med njimi, Jelko Gros, manj potoval po skakalnih tekmah po Evropi in bolj, če drugega ne, v vlogi delovodje, nadzoroval nepredvidljive gradbince vseh pasem. Pa koga kaj vprašal in se s kom posvetoval.
V Planici tudi specialitete iz Posavja
Kot vsako leto že skoraj dve desetletji je tik pod znamenito vipovsko Kavko, ki lani, ko je bila tekma na manjši Bloudkovi letalnici, ni gostila najuglednejših povabljencev, spet razpel svoj šotor znani posavski vinar in enolog Zdravko Mastnak, lastnik vinske leti Mastnak iz Orešja pri Sevnici. Skupaj z njegovimi peninami in cvičkom so se v Planici predstavljale tudi sevniške domače salame in šunka, ki jih je kot vedno rezal kultni posavski salamar Karli Rožman, krompir pa je pred šotorom s posebno ekipo pražil gostilničar Španček alias Tine Zver iz Škofljice pri Ljubljani. Zanimivo, da je pražilce iz društva krompirjevcev v Planico znova pripeljal podpredsednik društva Tomaž Teger, nekoč pri OK Planica odgovoren za marketing. V Planici se je prvič v Mastnakovem šotoru predstavil tudi direktor Kmečke zadruge Sevnica, diplomirani agronom Borut Florjančič, prav tako Sevničan po rodu. V sam vrh njihove ponudbe spada šunka, in tistemu, ki jo je poskusil, je njen okus za vedno ostal v spominu. To je okus iz časov starih mojstrov mesarske obrti, ki so s srcem, predanostjo in znanjem pripravljali izdelke za hrambo čez zimo. Grajske mesnine (Kmečka zadruga Sevnica) zdaj nadaljujejo tradicijo tako s sevniško domačo salamo in salaminom kot šunko, za katere se zdaj tudi v prestolni Ljubljani ve, da jim ni para. Razmišlja pa te dni sicer na Gorenjskem živeči Florjančič tudi, kako bi te vrhunske butične izdelke pripeljal še v naše glavno mesto, čeprav se nekateri v trgovinah najboljšega soseda že dobijo.
