Union Olimpijo že drugo sezono zapored vodi 55-letni trener Aleš Pipan (poleg košarke obožuje morje in branje knjig), ki se je v preteklosti izkazal v Laškem, na Poljskem, Hrvaškem in v Makedoniji. Zavoljo družine se je vrnil domov, vodstvo Olimpije mu je zaupalo zasedbo. To je pred letošnjo sezono krepko pomladil in prevetril. Priznava, da je delo zahtevno, s tako malo denarja še ni sestavil ekipe. Po drugi strani pa je hvaležen – kriza je tudi v trenerskih vrstah –, da sploh lahko ustvarja in dela doma.
Sezona je v polnem zamahu, za njim pa 16 uradnih tekem, devetkrat so zmagali, sedemkrat izgubili. »Kot trener ne morem biti zadovoljen. Imamo velike težave – v prvi vrsti poškodbe, ki so pač sestavni del športa. Niti enkrat v tej sezoni nismo bili v popolni postavi. Iz tedna v teden nimamo gotovosti pri delu, večkrat je na delu le sedem, osem igralcev, težko je tako sploh trenirati. Zato forma niha,« je začel Aleš Pipan. »Uvod v sezono je bil zahteven, razpored pa težak. Vsi so rekli, da ne bomo naredili ničesar, a začetek ni bil tako slab. Boli pa še vedno poraz proti Metalcu. To se nam ne bi smelo zgoditi, drugo je po pričakovanjih.« Ljudje pričakujejo še več in boljše. »Razvajeni so. Vedno znova se ponavlja, kako je bilo to včasih v tistih zlatih časih. To je treba preprosto pozabiti. Takrat je bilo na voljo ogromno denarja, danes ga ni … Tudi ni dovolj, da postaviš igralce na parket v dres Olimpije in misliš, da bodo zmage kar same prišle. Tako ne gre. Težko je delati, ker je veliko stranskih dejavnikov. Kriza je velika, denarja ni. Ekipe pa ne moreš sestaviti, kot bi si želel. Po drugi strani pa je treba poudariti – razmere za delo v Stožicah so izvrstne. Delam in ustvarjam z mladimi igralci. Še več bi si jih želel imeti v Olimpiji. Po drugi strani pa je prisoten pritisk dobrega rezultata. Poleg razvoja mladih košarkarjev moraš loviti še rezultat, ki te drži na površju. Trener v Olimpiji ni le trener – moram biti tudi psiholog, pogajalec in prepričevalec. So trenutki, ko se moraš z igralcem boriti in ga prepričevati, da vztraja na začrtani poti.«
Ste že kdaj imeli tako malo denarja za sestavo ekipe? »Ne, nikoli. A v to smo šli zavestno. Želimo, da povsem saniramo dolg, potem pa bodo prišli drugi ljudje, ki bodo lahko delali normalno. In spet po starem,« pravi Olimpijin strateg. Pa menda ne mislite kar oditi, potem ko boste poleg uprave in igralcev zapisani kot eden od rešiteljev tega kluba? »Pritiska ni, za delo pa se ne bojim. Vedno se bo kaj našlo. Bistveno je, da imam vsakič znova občutek, da delam pošteno. Se razume – ob vsem tem pa sledim in upoštevam politiko ter strategijo kluba.« Si kritike, ki jih ne manjka, ženete k srcu? »V tej košarki vsi vse vedo, vsak se lahko vtika v trenersko delo. Vsak, ki plača in pride na tekmo, se lahko dere in komentira. To je povsem normalno. Ne moti me niti to, ko novinarji kritično ocenjujejo igro in moje delo. A le če je kritika podprta z argumenti. Na druge zadeve pa se ne oziram. Tako je naše življenje – ko zmagaš, so za to zaslužni igralci, če se izgubi, je za to kriv trener. Precej sem dal skozi, zato si takšnih kritik ne ženem k srcu, še posebno pa ne od ljudi, ki v življenju niso pretekli niti 100 metrov.«
Omić brez prišepetovalcev
V ekipi imate kar nekaj mladcev, ki opozarjajo nase. Med njimi je Blaž Mahkovic. »Spremljam ga že pet let. Njegove igre me ne presenečajo. Že prej sem vedel, da je velik delavec in inteligenten košarkar. Manko telesnih sposobnosti vešče nadomesti z voljo in košarkarsko inteligenco. Svojo priložnost je dobil in izkoristil. Verjamem, da bo še napredoval.« Na velika vrata se v košarko vrača Luka Rupnik, ki je zadnji dve sezoni kar taval in taval. »O Luki se je govorilo veliko, predvsem o tem, kako je prišel v Olimpijo in reprezentanco. Letos je naredil korak naprej, predvsem pa dojel, kaj pomeni biti organizator igre. To je tisti igralec, ki najprej razigra soigralce. Če ni nikogar, pa mora sam dati koš in biti podaljšana roka trenerja na igrišču.« Posebnež svoje vrste pa je Alen Omić. »Alen je perspektiva in investicija tega kluba. Vse pa je odvisno od njega, doslej so ga trenerji vzpodbujali in mu stali ob strani. Predvsem okoli sebe ne sme več poslušati prišepetovalcev, ki mu govorijo, kako naj postane vrhunski košarkar. Alen naj se raje posveti delu in igri. Če njegova ekipa ne bo zmagovala, bo tudi sam ostal povprečnež.«
Izkazali ste se na tujem. »V tujino greš, ko doma ni dela. Zdaj sem tu, vesel sem, ker lahko delam v Sloveniji. V tujini vidiš, kako je doma lepo. Vedno si tujec, ne glede na uspehe in ne glede na to, kje delaš.« Zdaj je vaša realnost Olimpija. Menda ste si v Stožice zelo želeli. »Nikoli nisem rekel, da je to moja želja. V Olimpiji so se vrstili trenerji po nekem ključu. Nikoli nisem hotel v Stožice vrat na nos. Po lanski uspešni sezoni pa sta me v Skopju obiskala predsednik in direktor Olimpije. Nadaljevanje poznate.« Kaj pa lahko navijači Olimpije pričakujejo od vas in vaše ekipe? »Potiho ciljam na finalni turnir lige ABA, želim pa si, da naslov državnega prvaka vrnemo v Ljubljano. Če se to zgodi, bom lahko to sezono ocenil za uspešno.«