Slovenski športniki se z zimskih olimpijskih iger v Sočiju vračajo z zavidljivimi rezultati in doslej še nikoli doseženo zbirko kolajn vseh barv. Zlato, srebro in bron pa tudi druge visoke uvrstitve, ki niso prinesle odličij, so plod dolgoletnega dela športnic in športnikov ter njihovih ekip. Z današnjim besednjakom bi lahko trenerjem, serviserjem, fizioterapevtom in preostalim, ki skrbijo za celotno podporo športnikov v pripravljalnem in tekmovalnem času, rekli tudi strici in tete iz ozadja. Nedvomno je med njimi vrhunski fizioterapevt Alen Lilić.
»Res smo ljudje iz ozadja. Skrbimo za nekakšen redni servis, ki športnikom omogoča, da lahko trenirajo in tekmujejo,« opiše vlogo fizioterapevtov. Alen Lilić, v športnih krogih poznan kot Fizio, med vrhunskimi športniki velja za enega najboljših fizioterapevtov v državi. V njegovem centru v Hrpeljah pri Kozini se je ustavilo že veliko znanih imen iz sveta športa, pred olimpijado tudi Peter Prevc, Jakov Fak, Maruša Ferk in Filip Flisar, če omenimo le tiste, o katerih se zadnje čase veliko govori in piše.
Kovanec zavrnil Ameriko
Alen se je fizioterapiji zapisal že kot dijak, ko se je na domači Reki vpisal v srednjo fizioterapevtsko šolo, zatem pa na medicinsko fakulteto, smer fizioterapija. Po končanem študiju se je odpravil s trebuhom za kruhom, saj je dobil kar tri vabila za službo, v bližnji Ilirski Bistrici, Pulju in Ameriki. »Za delo v Pulju in Ameriki so mi dejali, da lahko pridem kadar koli, zato sem vrgel kovanec in cifra je padla na Ilirsko Bistrico. Tako sem se zaposlil v tamkajšnjem zdravstvenem domu,« opisuje začetek svoje poklicne poti.
Ker je bil tudi sam nekoč športnik, se je usmeril v zdravljenje športnih poškodb in rehabilitacijo športnikov. Začel je v Nogometnem klubu Ilirska Bistrica, zatem je delal še v mnogo primorskih klubih, nato ga je pot peljala v ljubljanski Krim, od tam pa v smučarijo, kjer je bil nekaj let fizioterapevt slovenske alpske reprezentance. »Smučanja nisem poznal, zato sem želel znanje izpopolniti in spoznati biomehaniko smučanja. Leta 2001 sem se odločil, da ne bom več delal na terenu. Razlog je bil preprost: vsakemu športniku sem želel ponuditi največ, a to se v mobilni ordinaciji pač ne da.«
Športnike je potem sprejemal v svoji ordinaciji, ki jo je odprl v hrpeljskem zdravstvenem domu, pred štirimi leti pa se je preselil v lastne prostore, opremljene z najnovejšo opremo in tehnologijo, ki ji pri nas ni para. Medtem je na visoki šoli za zdravstvo v Ljubljani pridobil naziv diplomirani fizioterapevt. Alen je prepričan, da je za fizioterapevta dodatno izobraževanje nujno, saj le tako pozna novosti, zato se vsako leto udeležuje sejmov v tujini, spremlja strokovno literaturo, nove tehnike itn.
Športnikom so
terapije predolge
»Slovenski športniki so zelo prijazni in večina se tudi strogo drži terapije, čeprav se nekateri ne morejo sprijazniti s časom trajanja zdravljenja. Večina med njimi namreč pričakuje, da bo terapija končana v kratkem času. A jim vedno povem, kako dolga bo, in jo na tem tudi gradim. Športnika, ki ni pripravljen upoštevati mojih navodil, raje ne zdravim, saj na ta način terapija nikoli ne more biti učinkovita,« pravi Alen.
Vrhunski šport zahteva izjemno pozorno in strokovno fizioterapevtsko delo, še posebno če je treba telo v najkrajšem času usposobiti za največje napore. Tudi poškodbe se med seboj razlikujejo. Enako poškodbo kolena je treba pri košarkarju zdraviti drugače kot pri nogometašu, saj ima vsak šport drugačno mehaniko. »Športnik se mora držati terapije in sodelovati s fizioterapevtom pa tudi z zdravnikom, ortopedom ali kirurgom. Zdravljenje mora potekati v zaprtem krogu. Sodelovati moramo vsi omenjeni, saj naše delo pomeni le polovico uspešnega zdravljenja, druga je odvisna od športnika. Marsikateri je popustil pod pritiski trenerjev ali pokroviteljev, prehitro končal terapijo in se prezgodaj vrnil k športu. Pri takih se je poškodba skoraj vedno ponovila,« opozarja Alen Lilić.
Četrto mesto vredno zlata
Stene v Alenovi ordinaciji so polne diplom in fotografij znanih športnikov, ki so mu zelo hvaležni za vse, kar je storil zanje. Tu so med drugimi tudi Tomaž Humar, Špela Pretnar, Matjaž Vrhovnik, Saša Farič, Andrej Miklavc, Mojca Suhadolc in finski smučar Kalle Palander, s katerim sta po zdravljenju ostala dobra prijatelja. Pravi, da so zanj vsi pacienti enaki. »Seveda pa moram priznati, da so mi med njimi posebno pri srcu še aktivni športniki. Vsak njihov uspeh je tudi moj, ker vem, da sem jim pomagal in da sem košček v mozaiku tega uspeha.«
Čeprav se s terapevtskimi izzivi srečuje vsak dan, mu je iz zadnjega časa še posebno ljub uspeh našega skakalnega orla Petra Prevca. Njegova poškodba rame ni bila nedolžna. »Peter se je držal terapije in mi v ordinaciji obljubil dve kolajni iz Sočija. Obljubo je izpolnil.« Prav tako je Alen ponosen na biatlonca Jakova Faka, ki se je v zadnjem obdobju spopadal z vsemi mogočimi preprekami, od viroze do poškodbe rame. »To njegovo četrto mesto je vredno zlate kolajne, saj se malo ljudi zaveda, s kakšnimi težavami se je boril.«
Zdravja ni mogoče kupiti
Fizioterapevt mora biti tudi malce psiholog. Športnike je treba večkrat spomniti, da si zdravja ne morejo kupiti z denarjem. Pametni tudi sami skrbijo, da ga ohranijo. »Želim jim čim manj poškodb, če pa se že zgodijo, naj jih pametno zdravijo, saj je v Sloveniji precej kakovostnih in usposobljenih fizioterapevtov,« pohvali svoje kolege Alen Lilić.
