Na ljudi iz ozadja po navadi nehote pozabimo. A uspehov športnikov ne bi bilo brez kakovostne zdravniške oskrbe. Med mojstre svoje stroke zagotovo spada tudi danes 69-letni Slobodan Macura. Med letoma 1978 in 2014 je bil v košarkarskih klubih in ekipah, vmes je pomagal rokometašem Prul. Danes je dejaven pri Nogometnem klubu Domžale. »Lepo mi je v Domžalah, delam v urejeni in mirni ekipi,« Macura pohvali svoje, s katerimi bdi nad zdravjem in počutjem fantov. Zdaj ima še nekaj več časa, saj ni več v polnem delovnem razmerju, s 1. januarjem 2017 je odšel v zasluženi pokoj. »Povsem brez dela ne gre, na mesec naredim še tistih 60 ur, kot mi dovoljuje zakon. Tudi kakšno operacijo opravim, vse skupaj pa mi pomaga pri mehkem sestopu in prehodu,« prizna, da še vedno rad odide na nekdanje delovno mesto. Vesel je, ker klubi vse več pozornosti namenjajo razvoju športne medicine, ki ni le njuno zlo, ampak kamenček na poti do uspeha.
Kučan ga je povabil
Ljubljano ima rad, rojen pa je bil v kraju Kistanje v Dalmaciji. »To mesto je 36 kilometrov od Knina in 22 od Benkovca,« nam ponudi pomoč pri orientaciji. »Vsi v vasi smo se pisali Macura,« še pove. A tam je živel le pol leta, družina se je preselila na severozahod Vojvodine v mesto Sivac. Tam je končal osnovno šolo, v Somborju gimnazijo, v Nišu in Beogradu pa je študiral medicino. Sledilo je služenje vojaškega roka, potem pa prva služba. V domačem kraju je postal zdravnik splošne prakse. V svoji stroki je začel delati v mestu Sivac. »Zaradi prijateljev in dobrotnikov sem se znašel v Ljubljani,« ne skriva, da je imel nekaj sreče, da je 28. januarja 1975 prišel v Slovenijo. Pomagal mu je Ljubljančan Oton Škerl, ki je v Vojvodini našel svojo ženo. Med enim od obiskov se je Macura seznanil z zakoncema Škerl, ki sta mu pozneje pomagala na poti v Slovenijo. »Nisem znal jezika,« prizna, a se je tudi brez tega znašel v Ljubljani. S pomočjo varčevalne sheme in po številnih dežurstvih si je kupil stanovanje. Leta 1978 je prišel v športne vode. Tedanji predsednik Košarkarskega kluba Olimpija Milan Kučan je v klubu potreboval zdravnika. Našli so ga v UKC Ljubljana, mesto so ponudili prav Macuri. »Polnih 10 let sem ostal s košarkarji, delo pa je bilo prostovoljno. Opravljal sem ga z velikim navdušenjem in odgovornostjo,« pove Macura, ki je potem bdel nad zdravjem košarkaric ŽKD Ježica, nakar se je vrnil k Olimpiji (ko je prišel Zmago Sagadin). Od leta 1997 je bil reprezentančni zdravnik slovenske izbrane vrste. Vse do leta 2014, ko je štafetno palico predal dr. Marku Macuri, s katerim sta v daljnem sorodstvu. »Dolga potovanja so bila največje breme,« prizna in pojasni, zakaj se je umaknil iz reprezentančne zgodbe. »Da sem prišel v reprezentanco, ima največ zaslug Iztok Rems, ki se mu še enkrat zahvaljujem,« nadaljuje Macura, ki je za reprezentančne akcije vedno dajal svoj dopust, nikoli pa tistega od države, ki bi ga sicer lahko koristil.
Tolažnik in psiholog
V svoji praksi je doživel marsikaj. Ko je bil še v domačem Sivcu, si je igralec njegovega kluba NK Polet Sivac na tekmi zlomil golenico. Macura se spomni tudi težke poškodbe Slavka Kotnika, ki so mu ga po zlomu noge v dvorani Tivoli pripeljali v bolnišnico. »Spomnim se, kako si je Sašo Ožbolt na treningu reprezentance na Rogli pri polaganju žoge v koš poškodoval koleno. Takoj sem vedel, da gre za sprednjo križno vez. Zgodilo se je brez kontakta pri doskoku. Samo pokleknil je,« se spominja težkih trenutkov, ki jim je bil priča. »Ko sem bil zdravnik v Olimpiji, jo je na tekmi s Partizanom skupil Aleš Pipan. Zgodilo se je v dvoboju z Draganom Kičanovićem. Pipanu smo popravili meniskus, hrustanca pa ne. Takrat smo o tem vedeli premalo, Pipan pa ni nikoli več igral na vrhunski ravni. Na srečo se je razvil v odličnega trenerja,« pristavi Macura še nekaj iz bogatega repertoarja poškodb. Pogosto je zdravil zvine in lažje poškodbe. »Z napredkom je košarka postala hitrejša, zaostrile so se tudi poškodbe. Danes pogosto pride do prekinitve sprednje križne vezi ali rupture, tudi zvinov, tistih težjih je več,« opaža Macura, ki priznava, da trenerji terjajo od igralcev, naj več storijo za preventivo. Tudi zato si nekateri bandažirajo gležnje, ker naj bi to zmanjševalo možnost zvinov. Ob poškodbah dr. Macura ni bil le zdravnik, ampak tudi psiholog in tolažnik. »Bistveno je, da sem športniku povedal, da bo kljub poškodbi še igral, da ni konec,« razloži, kako jih je bodril. Macura pravi, da hočejo vedeti čedalje več in več. Tudi drugo ali tretje strokovno mnenje poiščejo. »To me ne moti. Dva vesta več kot eden,« nadaljuje Macura, ki je imel na svoji poklicni poti prednost, da je znal športniku postaviti diagnozo in mu napovedati, kaj ga čaka. »Vedno smo povedali poškodovanemu, kje v državi opravljajo te posege najbolje. Športnik se je potem sam odločil, poseg pa smo lahko opravili tudi mi,« izvemo, kako je ravnal v praksi.
Proti blokadam
S trenerji ni imel težav, ko jim je pojasnil, da kateri od igralcev ni nared. »Izogibal sem se tudi dajanju injekcij, ki bi sicer začasno omogočile nastop, a bi poslabšale poškodbo. To sem pojasnil trenerjem in igralcem, precej bolj so bili razumevajoči trenerji,« Macura razkrije, da se je v velikem loku ogibal blokad, po katerih so nekateri radi segali, da bi lahko igrali. V košarkarski reprezentanci je sodeloval z Andrejem Urlepom, Borisom Zrinskim, Slobodanom Subotićem, Memijem Bečirovičem, Alešem Pipanom, Juretom Zdovcem in Božidarjem Maljkovićem. Z vsemi je imel korekten odnos. »Z Alešem Pipanom sva sodelovala kot igralca, bil je velik delavec,« ne skriva, da je v reprezentanci še poglobil svoj pristni odnos s Celjanom. Z Maljkovićem ga je družila ljubezen do Dalmacije – Macura se je tam rodil, Maljković pa je na klopi Splita žel velike uspehe. Bila sta tudi rivala, a le takrat, ko je šlo za navijaško strast. Macura je velik navijač beograjskega Partizana, Maljković pa Crvene zvezde. Tako je ostalo do danes.
Videl le koš
Rešili oko Vnuk bi spal na ledu |