Osvajalec Jaka Lakovič: Roka je včasih zatavala, kamor ne bi smela

Košarkar. S srcem in dušo. No ja, seveda, pa s telesom tudi, se razume. Otrok ljubljanskega Štepanca, prvorojenec, ki se v predšolskih letih prav rad podi z vrstniki po dvorišču med bloki pa rabuta sadje z dreves. Tudi med šolanjem na OŠ Božidarja Jakca je nemiren duh, ki ga avto zbije med igranjem skrivalnic. »Ja, za pofočkati je bilo ob nekem stebru, ta steber je bil tik ob prometni cesti, in sem pritekel s tako hitrostjo, da me je kar na cesto odneslo, direkt pred avto, soseda ga je vozila. Še danes ne bi mogel reči, kdo je bil bolj prestrašen, ona ali jaz. No, meni ni bilo nič, njeni živci so bili pa kar dobro načeti,« razloži. 
Nemiren duh ga pripelje tudi v hiperaktivno športanje. »Nogomet smo nabijali, pa košarko tudi, pa smučati sem se takrat naučil na bližnjem Blaževem griču, pozneje še v SK Snežinka, z babico in dedkom sem po planinah hodil, imel sem svoj planinski dnevnik,« hiti pojasnjevati vse tisto, kar mu je od zgodnjih šolskih let v spominu ostalo. 
»Moj prvi trener je bil Gogi, žal že pokojni Gorazd Nograšek. Na Slovanu je bilo to, kamor so me napotili zaradi tega, ker sem se v šolski košarki izkazal. Takrat sem bil malce bolj navihan, kot sem danes. Nekega deževnega dne smo se fantiči po pouku zbrali pred šolo, iz blata naredili kepe in dodali svoj likovno-blatno-umetniški prispevek k podobi čisto bele stene telovadnice. Si lahko predstavljate, da to pri učiteljih ni naletelo na odobravanje, pri starših, ki so morali zaradi tega v šolo, pa še manj,« še doda. 
»Šolski plesi so bili tudi zanimivi. Fantje smo imeli najraje kakšne dolge, dolge, pa zelo počasne komade, saj je bilo potem kar dovolj časa, da si se izbranemu dekletu posvetil z vsem svojim bitjem. Je roka včasih zatavala tudi tja, kamor mogoče ne bi smela, ampak to je bilo zgolj slučajno, vse skupaj je bilo zelo, zelo nedolžno, da si ne bi kdo kaj drugega domišljal,« Jaka Lakovič opiše prve stike z osebami nasprotnega spola. 
Izobraževalna pot ga nato pripelje v športno gimnazijo v Šiško. »Bili smo razred športnikov ekipnih športov in smo imeli kar dobro prilagojen urnik, ki nam je omogočil redno, zdaj že veliko intenzivnejše treniranje,« razloži Jaka, ki je šel skozi vse selekcije pri Slovanu: pionirsko, kadetsko, mladinsko in potem člansko. »Nismo poznali ne kave, ne cigaret, ne alkohola. Samo treningi, v katere sem bil skorajda zaljubljen, tako rad sem imel košarko. Je pa res, da smo tudi v tem času znali kakšno ušpičiti. Tako se je zgodilo, da smo za matematko dobili čisto frišnega učitelja, ki je bil vidno nebogljen, mi pa gangsterji, kakršni smo bili, smo mu krede pred vsako uro poskrili, tako da je komaj kje kakšno našel, in ko je začel na tablo pisati s tisto, edino še preostalo kredo, se je nanj usula toča naših krednih projektilov, ki so se, ko so prileteli v tablo, prav lepo razleteli. Ko se je učitelj obrnil in hotel vedeti, kdo je metal, pa smo se delali nevedne in nedolžne angelčke,« z nabrito iskrico v očeh pojasni gimnazijske podvige.

Usodna trojka

Leta tečejo in Jaka dočaka tudi vpis na fakulteto za šport. »Takrat sem bil že v članski ekipi Slovana, za slovensko reprezentanco sem tudi že igral. To je bila zame prav posebna čast, spomnim se pa še nečesa, kar mi je tudi ogromno pomenilo. S člansko ekipo smo šli na gostovanje v Rogaško. Ne vem zakaj, ampak zamudil sem avtobus in domov priracal ves poklapan. Od očeta sem dobil lepo porcijo očitkov, češ, a sem ti rekel, da je točnost pomembna. No, hvalabogu je prevagala mamina beseda in me je oči peljal v Rogaško, kamor sva prispela šele na začetku drugega polčasa. Potem sem sedel na klopi, trener Franci Volaj je bil jezen name, a moji soigralci so pridno nabirali osebne napake, zato je prišla vrsta tudi name. Tega res ne bom nikoli pozabil: šest sekund je bilo do konca, mi smo pa tri pike zaostajali in sem dobil žogo, pa sem v sprintu, skupaj z žogo, oddivjal do nasprotnikove rakete, vrgel na finto takrat izvrstnega Novakoviča in zadel usodno trojko, ki je pomenila podaljšek. Potem sem še v podaljšku pet točk nasul in časopisi so poročali, da se je v Rogaški zgodilo odkritje, imenovano Jaka Lakovič. Mami še danes hrani ta časopis,« pove ganjeno. 
Po prvem letniku fakultete za šport se že odpravi na profesionalno pot, ki ga najprvo vodi v novomeško Krko, kamor ga zvabi trener Aleš Pipan. »Tam sem pa dobesedno eksplodiral. Krka je igrala v evroligi, jaz pa sem postal drugi ali tretji strelec te lige in kmalu so prišle ponudbe velikih evropskih klubov, predvsem ljudje iz Maccabija so bili vztrajni, in k lobiranju, da bi prišel k njim, so pritegnili celo Mirka Novosela, legendo jugoslovanske košarke, a so bila vsa njihova prizadevanja zaman, saj sem se odločil za grški Panathinaikos, ki ga je vodil sloviti Željko Obradović. No, tu sem pretrpel trdo življenjsko in košarkarsko šolo, a mi ni žal, saj me je potem Željko, za kar sem mu neskončno hvaležen, naredil za prvega igralca takrat verjetno najboljšega evropskega kluba. Podobno trda šola je bila tudi pri Barceloni, kjer je Dušan Ivković uveljavil špartanske treninge. Tisti, ki jih ni zmogel, je pač odpadel. Naravna selekcija košarkarskega preživetja,« opiše svojo včasih tudi s trnjem posuto košarkarsko pot. Barceloni je ostal zvest pet let, malo tudi zaradi tega, ker je srečal svojo Katalonko, košarkarico Heleno, s katero se nameravata kmalu vzeti. »Da ljubezen ne pozna meja, sva z mojo Heleno že večkrat dokazala. Ko sem šel igrat v italijanski Avellino, je šla ona v Slovenijo in je igrala za Domžale in za Celje, jaz sem se pa v Ljubljano vozil, pa sva bila skupaj,« utemelji svoje videnje besede ljubezen.

»Najbolj me je bilo strah, ko so v Barceloni zdravniki ugotovili, da imam sicer benigni tumor v nosni votlini. Ampak, veste, tam imajo resnično nadvrhunske zdravnike in so me pošlihtali tako temeljito, da sem že po enemu mesecu premora stal na igrišču. Strah je bil pa tako močan, da mi je zvabil solze, priznam in me ni čisto nič sram,« pove.

»Najhuje, v športnem smislu, je bilo, ko smo kot reprezentanca izgubili proti Srbom na Poljskem v polfinalu evropskega prvenstva. Takrat tudi nisem mogel zadržati solz. Pa me tudi za to ni prav nič sram,« pridoda. »Najraje imam italijansko hrano in znam pripraviti perfektno lazanjo,« opredeli svoj gurmanski status. »Morje imam rad, resnično rad, tam se sprostim, čisto do konca. In razmišljam o tem, da bom diplomiral na fakulteti, prav kmalu, potem se bom pa morda spustil v trenerske vode. Helena me podpira in me razume, kar mi pomeni tako rekoč vse,« sklene razpredanje o svojem življenju vrli Jaka Lakovič.

Jaka, neskončno lepih košarkarskih trenutkov ti še želimo. Pa varno plovbo v zakonskih vodah, ki naj jo plemeniti vsaj nekaj Lakovič-Katalonija otročičkov. Pa zdravje naj ti služi! Pa ostani taka, preprosto iskrena, izjemno priljudna faca, s katero se človek res rad podruži.