Ker hokejska realnost na slovenski klubski sceni ni ravno v veselje, se je toliko bolje spomniti dobrih starih časov, ko so bili redno razprodani derbiji med Jesenicami in Olimpijo, igralci iz enega ali drugega moštva pa so bili naravnost oboževani mojstri. Sedeminpetdesetletni Cveto Pretnar je že dolgo daleč stran od hokeja, a ga ljubitelji najhitrejše moštvene igre še zdaleč niso pozabili. Srečanje s hokejsko legendo je bilo že kar nujno. Dobili smo se na klepetu ob dopoldanski kavici v njegovem lokalu Buli na Titovi cesti na Jesenicah. Jasno, nosil je rdečo jakno. Toda ne srečujemo ga v Podmežakli niti na drugih športnih prizoriščih. »Spremljam šport, v glavnem v časopisih. Včasih grem tudi na kakšno tekmo, ampak ker razmere na hokejskih Jesenicah niso prav nič rožnate, me ne vleče preveč. Trenutno klub ni v ligi EBEL, pa tudi za naprej kaže bolj slabo kot dobro. Ker gre navzdol v gospodarstvu, je logično, da je tudi šport zelo prikrajšan. Na žgance in mleko pač ne gre več,« se je namuznil naš sogovornik in dodal: »Veliko je treba vložiti v profesionalni pogon, da bi lahko zadovoljili zahtevne navijače. Vse je pač povezano s financami, zato verjamem, da je zelo težko. Edina svetla točka v hokeju je, da so vsi naši najboljši hokejisti v tujih ligah, tako da lahko sestavimo zelo konkurenčno reprezentanco. Rezultati, ki jih je dosegla na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih, so fantastični. Kdo pa bi si mislil, da se bomo lahko enakovredno kosali s hokejskimi velesilami. To kaže, da imamo nadarjene igralce, dobre trenerje in tradicijo, a je položaj trenutno slab, nič kaj obetaven.«
Z zlomljenimi rebri do lovorike
Ko je na začetku devetdesetih let končal kariero, v kateri je kar dve desetletji preživel v Podmežakli, se je preizkusil kot trener vratarjev, a je hitro odnehal. »Bil sem sit slačilnice, potovanj in vsega, kar gre zraven. Čez glavo sem imel preoblačenja v hokejsko opremo dvakrat na dan, raznih napetosti med igralci in vodstvom kluba. Vsega sem imel zadosti,« je priznava Pretnar. Toda kot najstnik je bil željan prav vsega tega. »Precej težko se je bilo prebiti v člansko zasedbo. Jaz sem imel tudi nekaj sreče, saj je Marjan Žbontar odšel na služenje vojaškega roka, v bistvu pa bi morala oditi oba. Toda v klubu so nama rekli, da naj eden preloži, pa sem to uredili meni. Tako sem dobil položaj prvega vratarja v prvem moštvu. Marjan je bil le tri leta starejši od mene in je bil v prednosti, tako da bi kar dolgo čakal na svojo priložnost vratih, če ne bi odšel v vojsko.« Jeseničani so bili serijski prvaki jugoslovanske lige (skupaj 23 zvezdic), ki pa je postala bolj konkurenčna šele v zadnjih letih bivše skupne države. Nato je nastopila slovenska liga v samostojni državi, rivalstvo med Jesenicami in Olimpijo pa ni niti malo pojenjalo. Pretnar je bil takrat že veteran sredi tridesetih, a je z rdečimi osvojil prva dva naslova slovenskega prvaka. Toda ena lovorika, tista iz sezone 1992/1993, je trdno zasidrana v njegovem spominu. »Najtežje je bilo osvojiti lovoriko za naslov državnega prvaka v drugi sezoni slovenske lige. Takrat sem na zadnji, sedmi finalni tekmi z Olimpijo v Ljubljani branil z dvema zlomljenima rebroma. Skupil sem jo že na drugi tekmi, zato sem deset dni počival, sploh nisem stopil na led. Že vstajanje iz postelje je bilo pravo mučenje. Moral sem se uleči na trebuh in potem dvigniti. Seveda takšen nisem bil sposoben za branjenje. Toda na zadnjo tekmo v Ljubljano sem le odšel v podporo ekipi. Celo rekli so mi, naj vzamem s sabo opremo, da bom v Tivoliju prvi stopil iz avtobusa, češ za pritisk in strah v taboru Olimpije. Ljubljančani so bili namreč prepričani, da ne bom branil. Tik pred tekmo pa je trener Vladimir Krikunov dejal, da bom branil. Sploh mi ni bilo jasno, kako bom to izvedel. A šel sem na led, igrali smo tudi podaljšek, potem smo streljali kazenske strele, na koncu pa zmagali s 4:3 v zmagah. Ves čas je bilo vprašljivo, ali bom zdržal do konca tekme ali ne. Led je bil bolj temen, luči prav tako. Tam, kjer je bilo malce bolj temno, sem videl svetlo. Pred tekmo sem vzel protibolečinske tablete, med tekmo pa so mi morali vbrizgati še dve injekciji, ker so bile bolečine res hude. Zatem sem za tri dni kar obležal v postelji, k sebi sem prihajal cela dva meseca. Ni bilo fajn.«
Svetlin je bil pravi lisjak
Vse to je Pretnar doživljal pri 36 letih, ko se je tudi poslovil od železarjev in odigral le še eno sezono bolj sproščene narave za kranjski Triglav. »Že pet let pred tem sem dejal, da grem v zadnjo sezono. Potem sem to vsako leto ponavljal. No, leta 1993 pa sem res končal z Jesenicami. Enostavno nisem mogel presekati čez noč. Vsako sezono sem govoril, da bom pomagal še kakšna dva meseca, potem pa naj pozabijo name.« A preprosto ni šlo. »Nisem hotel zapustiti Jesenic. Če bi se tako odločil, bi lahko odšel, tudi v Olimpijo. Samo pri ponudbi Olimpije, ki je bila mamljiva tudi v finančnem pogledu, sem nekaj časa razmišljal, ali bi jo sprejel. Drugega podobno kakovostnega moštva pri nas takrat ni bilo. Tujina ni prišla v poštev, saj si lahko odšel šele z 28 leti, ob tem pa zunaj za vratarje sploh niso bili zainteresirani. Italijani so, denimo, jemali od drugod le naturalizirane vratarje iz Kanade in ZDA. Če pa bi odšel v Zagreb ali Beograd, bi bila to stopnička nižje. Vedeti morate, da smo z Jesenicami takrat v evropskem pokalu dokaj enakovredno igrali tudi z Nemci, Švicarji in Avstrijci. No, na Jesenicah so mi potem popravili pogodbo, izenačili s ponudbo iz Ljubljane, zato sem ostal.« Sodeloval je s številnimi domačimi in tujimi trenerji. Kdo je bil zanj najboljši? »Na Jesenicah so bili prisotni češki in ruski trenerji, ki so prihajali iz povsem drugega hokejskega sveta. To je bilo za nas že kar vesolje. Zame je bil najboljši trener Boris Svetlin (trener železarjev v obdobjih 1979–1982 in 1983–1985), ker je bil pravi lisjak. Iz nič je znal narediti izjemno ozračje, ekipo je motiviral do maksimuma. Strokovno gledano so bili seveda močnejši tuji trenerji, psihološko pa je Svetlin znal zelo dobro z nami.«
Kako pa gleda na najboljše slovenske vratarje, ki so v krogu reprezentance, Roberta Kristana, Luko Gračnarja, Andreja Hočevarja, Gašperja Krošlja? »Imamo zelo dobre vratarje, ki stalno branijo v močnih ligah. Že to pove dosti. Je pa pri vratarjih tako, da vse ni zgolj v osnovni nadarjenosti oziroma fizični kakovosti. Če glava ni na pravem mestu, je težko. V kritičnih trenutkih vratarja nikoli ne sme zajeti panika. Do tega prideš le z izkušnjami, torej da stalno braniš, sicer tega ne moreš pridobiti. Pomembno je ostati hladnokrven, popolnoma zbran. Seveda pa pride slab dan, zato je treba na klopi imeti ustrezno zamenjavo.« O najmlajšem, ki bi se lahko prebil na veliko sceno, Luku Gračnerju, pravi: »Malce ga tepe to, da ni visok. Danes so v športu na splošno že vsi visoki po 190 centimetrov. Trend je takšen, da so vsi višji in močnejši. Seveda ne bom rekel, da se Luka ne bo prebil v najmočnejše lige, a vsekakor bi mu bilo lažje, če bi bil, denimo, deset centimetrov višji.«
Brez rekreacije Ko nanese beseda na zdravje oziroma zdravstvene posledice hokejske kariere, legendarni čuvaj mreže pove: »Za hoditi je, ne morem pa se več rekreirati. Zamenjana imam oba kolka, na obeh kolenih pa sem opravil po tri operacije. Nič kaj prijetno ni pomisliti na to. Težave s kolki niso izključno posledica hokeja oziroma športnih poškodb, ampak so se pojavile pozneje, ko sem zbolel. Užival sem močna zdravila, ki pa so slabo vplivala na kosti. To je glavni razlog za težave s kolki, ne pa šport. Strgane kolenske vezi pa so bile seveda klasične športne poškodbe. Kakšnih vragolij ne morem uganjati, niti smučati si ne upam, tako pač je.« |
Na strelišču v Sarajevu '84 Na olimpijskih igrah 1984 v Sarajevu se je Cveto Pretnar počutil kot tarča na strelišču. Jugoslovanska reprezentanca je namreč igrala v konkurenci nekaterih velesil, med njimi je bila naravnost zastrašujoča moč izbrane vrste takratne Sovjetske zveze. »Na eni olimpijski tekmi sem prejel toliko strelov kot sicer na treh običajnih. Še manj kot na vsako minuto je bil strel proti mojim vratom. Skoraj nemogoče, to se ne da opisati. To je že teoretično težko sprejeti, kaj šele v praksi. Sovjetska zveza nikoli ni imela tako močnega moštva kot takrat,« se spominja Pretnar, ki je na petih tekmah prejel kar 427 strelov na svoja vrata. Jugoslavijo so takrat porazile ZR Nemčija (1:8) Švedska (0:11), Sovjetska zveza (1:9), Poljska (1:8), Italijo pa je premagala s 5:1. Na koncu je to zadostovalo za 11. mesto med 12 reprezentancami, zlato je kajpada osvojila zbornaja komanda. »Od nas nihče niti ni pričakoval kaj več. Smo se pač potrudili po svojih najboljših močeh. Nam je pa ta turnir dal motivacijo za kakšnih deset let. Na lastni koži smo namreč občutili, kakšen hokej se dejansko lahko igra. Tako hitro, kot so igrali najboljši, nisi mogel niti narisati na trenersko tablo. Če tega ne bi doživel, ne bi verjel, da je to možno. To smo vzeli kot spodbudo in se poskušali takšni igri vsaj malo približati.« |
