LJUBLJANA – Žilavi Belokranjec, ki že leta živi in dela v Ljubljani, a je še vedno tesno povezan z domačimi ljudmi in kraji, se ne ustavlja. Samosvoji ultramaratonec Toni Perušič tudi letos postavlja nove mejnike v pretečenih razdaljah, potem ko je že lani izboljšal osebne rekorde na večdnevnih tekih. Leta 2017 ponavlja strategijo udeležb na priznanih tekaških prireditvah v tujini, kjer so ga že dodobra spoznali organizatorji, sotekmovalci, spremljevalci in navijači ob progi. Vriskanje priljubljenega Tonija Maratonija je že njegov zaščitni znak, ki z leti postaja vse bolj nalezljiv tudi za sotrpine pri premagovanju večstokilometrskih tras, ko ob običajnih naporih nastopijo še zdravstvene težave in psihološke blokade.
Služba in težave s hrbtom
Tako bo tudi to soboto, 11. novembra, ob 14. uri, ko bo 45 izbranih tekačev v Monte Carlu krenilo na osemdnevni tek po enem in istem krogu v dolžini 1390 metrov. »Mislim, da sem dobro pripravljen, tekaško in predvsem psihično. Po nekaj slabših lanskih izkušnjah z medicinsko pomočjo bo letos zagotovo bolje, tako da sem glede tega miren. Pa tudi rezultati na generalkah me navdajajo z optimizmom. Konec maja sem bil na 48-urnem teku v Avstriji s pretečenimi 289 kilometri v absolutni konkurenci četrti, v svoji kategoriji 50+ pa tretji. Svoj državni rekord sem celo popravil za 26 kilometrov,« nam je pojasnil 54-letni natakar iz znane ljubljanske picerije, ki v prostem času teče in teče. »Zadnja dva tedna sem tekel nekoliko manj, saj me je bolel hrbet, pa tudi delal sem veliko in sem bil preutrujen za napornejši trening. V tem času sem odtekel dvakrat po deset kilometrov. A imam dovolj kilometrov v nogah od prej, ko sem imel tridnevne cikluse po 20 kilometrov s kar zavidljivo hitrostjo,« Toni brezskrbno govori o ovirah in niti ne pomišlja, da v žepni kneževini ne bi zmogel novega podviga. Samozavest mu vliva tudi rezultat z avgustovskega šestdnevnega teka v francoskem Privasu, kjer je premagal kar dobrih 661 kilometrov in osvojil šesto mesto med 76 tekači, ki so zmogli ostati na progi ves čas.
Evro za vsak kilometer
Medtem ko bi nekateri rekreativci potrebovali mesece, da bi si opomogli po tako dolgi neprekinjeni aktivnosti, se Toni že kmalu po preizkušnji ozre po novem podvigu, tokrat teku No Finish Line Monaco 2017. »Odhajam na znan teren, vem, kaj me čaka pri teku skozi park, po pomolu in obali. Lani sem pretekel 816 kilometrov, a bi jih zagotovo več, če prve dni ne bi imel težav z žuljem, zdravnika pa ni bilo od nikoder. Tokrat bodo bolje poskrbeli zame tudi zato, ker bom tekel za fundacijo Sancta Devota. Dogodek je namreč dobrodelne narave, vsak pretečeni kilometer je vreden en evro, potem se denar nameni za pomoč otrokom. Že lani so me prosili, naj svoje kilometre prispevam njihovi fundaciji, za letos pa smo že dogovorjeni. Verjamem, da bodo v tej luči lepo poskrbeli zame, saj bom kot običajno tudi tokrat brez spremljevalca,« je optimističen Toni, ki je nadvse hvaležen sponzorjem in delodajalcu za vso podporo.
Pije vodo, čaj, radler
Če je kdo morebiti pomislil, da Toni med kratkimi počitki in tri- do štiriurnim spancem zaužije na litre in kilograme sodobnih prehranskih dopolnil, gelov, praškov in podobnih zvarkov, se pošteno moti. »Prireditelji vsak dan poskrbijo za večerjo, drugo je prepuščeno nam. Gospodinje iz Bele krajine me bodo založile z domačimi piškoti, s sabo peljem tudi pogačo, šunko, klobase in salame. Hrane bom imel toliko, da jo bom rade volje še razdelil med sotekmovalce. Pijem pa vodo, čaj in kavo, vmes se prileže tudi kakšen radler,« dobrodušno razlaga velik ljubitelj športa, nekdanji nogometaš, ki se je začel s tekom resneje ukvarjati šele pri 36 letih, v prostem času pa rad priskoči na pomoč na tekmah hokejistov Olimpije, kjer skrbi za VIP-goste. Od Martinove sobote bodo zanj nedvomno stiskali pesti tudi hokejski zmaji.
»Začel bom previdno in si bom vsaj prve dni vzel počitka, kolikor ga bom pač potreboval. Nič ti ne pomaga, če imaš v prvih treh dneh veliko pretečenih kilometrov, potem pa omagaš in se mučiš. Psihično sem trden, če ne bom imel težav s poškodbami ali žulji, lahko presežem lanski rezultat. Toda osnovni cilj ostaja 800 kilometrov,« je odločen Toni Perušič, ki se bo jutri usedel v avto in po predvidoma desetih urah vožnje že začel aklimatizacijo na Azurni obali. V žepni kneževini ga niti najmanj ne bo zanimal blišč igralnic in mondenih klubov, ampak zgolj nizanje kilometrov. V soncu, vetru in dežju. Dan in noč. Z nasmehom tudi, ko bo trpel. Z besedo spodbude za vse sotrpine vse do cilja v soboto, 19. novembra, ob 16. uri v Chapiteau de Fontvieille, kjer domuje tudi znameniti cirkus, nedaleč pa je nogometni stadion Louisa II. »Še bomo vriskali na startu in cilju,« hudomušno pristavi Toni Perušič, ultramaratonec velikega srca in zelo vzdržljivih nog.