BLED – Trener Union Olimpije Sašo Filipovski je lani sestavil mlado moštvo slovenskih korenin. V zelenem orkestru je vloga prve violine pripadla Blejcu Jaki Blažiču. Za 22-letnega košarkarja se zanimajo številni tuji klubi, vendar ga to ne moti, ostaja realen, tudi zavoljo vzgoje. Prihaja namreč iz športne družine, kjer reda in discipline ni manjkalo.
Oče Dušan je smučarski trener, v prihodnjih dneh bo tudi uradno prevzel vodenje slovenskih reprezentanc v alpskem smučanju. Prizna, da ne prihaja, da bi si delal kariero. »Vse skupaj bo treba krepko prekvasiti, a tako brezupen primer le ni!« Košarkarjeva mati Ksenija je bila odbojkarica Bleda, preizkusila se je tudi v Avstriji. Po materinih stopinjah gre Jakova sestra Pia, 15 let ji je, odbojko trenira v Radovljici.
Zaradi sina v domovino
Če Jaka ne bi bil košarkar, bi se najbrž podil po ledu za pakom. Stari oče Franc je bil hokejist na Jesenicah in je za moško igro navdušil tudi vnuka, ki je vse do 14. leta omahoval med žogo in pakom. Mama ga je sicer kot devetletnega fantiča vpisala v košarkarski krožek v Radovljici. »Hitro sem se navdušil,« se spomni Jaka svojih prvih korakov.
Dušan Blažič pa se je že ob polnoletnosti odločil, da gre za smučarskega trenerja. Sprva je deloval v Sloveniji, potem je šel v Kanado. Leto dni pred iztekom pogodbe v Severni Ameriki se je rodil Jaka. »To pa je bil vesel dogodek,« se spominja Dušan. S kanadsko reprezentanco je bil na pripravah, zato je Jako prvič popestoval šele mesec dni po rojstvu.
Zaradi družine in sina se je odločil, da se vrne v domovino: deloval je na Smučarski zvezi Slovenije, zatem se je preizkusil v Elanu.
V svetu športa so bili starši sinu vseskozi v oporo. Tako je še danes. »Mislim, da sva kar dobro sodelovala, in še danes je tako, najin odnos pa ni le oče-sin, ampak menim, da sva kar prijatelja,« pravi Dušan, Jaka pa doda: »Zdaj dojemam skoraj vse stvari, o katerih mi je včasih pravil. Imel je prav, bil je in ostal moj mentor.« Oče je bil po navadi bolj strog in tisti, ki je povzdignil glas, mati je znala drugače.
Zna jih nasuti |
Iz Stožic k velikanu?
Jaka je pogrešal očeta, ki je bil veliko na službeni poti, a mu je toliko bolj hvaležen, da si je vedno vzel čas zanj. Najbolj se je razveselil, kadar je oče sedel na tribuni in gledal njegovo tekmo. »Večkrat sem v Stožicah, sicer spremljam prek spleta,« še pove Dušan Blažič, ki se veseli tudi skupnih druženj na Bledu.
»Ko je priložnost, se le dobimo in takrat poskušamo kar se da kakovostno preživeti čas. Včasih pridemo mi do njega, niso pa redki dnevi, ko pride domov na Bled.« Očetu ni bilo težko, ko je šel sin pri 18 letih v svet. »To je nekaj naravnega. Smo mu pa dali vedeti, da je doma vedno dobrodošel. Če kaj ne bi šlo po željah in ciljih – vedno je imel odprta vrata.«
Jaka se je postavil na svoje noge in letos poleti ga morda čaka polet čez mejo – v enega od evropskih velikanov.
