DELO IN ODDIH

Oče drugačnega dirkanja in copat DC

Objavljeno 27. november 2016 15.13 | Posodobljeno 27. november 2016 15.13 | Piše: Primož Jurman

Nekateri ga imajo za norega. drugi ga kujejo v zvezde. Ken Block, voznik, dirkač, tudi deskar, skejter in motokrosist. Malce samovšečen, definitivno karizmatičen in odbit. ujeli smo ga v Atenah, na Maratonskem polju, pred startom letošnjega finalnega grida.

Avtor članka (levo) kot sopotnik Kena Blocka.

Ken Block je nekakšna alternativna zvezda scene. Iščoč drugačnost in ekspresijo v dirkanju, tako, s koreninami uličnih dirk, ki je pogodu tudi računalniškim generacijam mulcev, je leta 2005 začel tekmovati na reliju. Čudno za Američane, ki jim je ta vrsta avtomobilističnega športa v bistvu španska vas. »Več Američanov je bilo na Luni, kot pa jih je osvojilo točke v svetovnem prvenstvu v reliju,« pove med smehom dirkač, ki ima za vzornika Colina McRaeja, legendarnega voznika relija.

Že od mladih nog je bil oboževalec relija in motošporta: »Sanjal sem, da bom morda nekoč, nekdaj, profesionalni voznik, v resnici pa nisem res verjel, da se bo to tudi zgodilo. Leta 2005 sem začel dirkati pravzaprav iz zabave in takrat sem odkril, da imam morda celo nekaj več kot le naravni talent.«

Šest mesecev priprav

Takrat je ustvaril znamko športnih copat DC, ki jo danes pozna vsak deskar, motokrosist ali drug adrenalinski odvisnež. S pridom uporablja sodobne medije, njegovi posnetke nadaljevanj Gymkhan pa si je na youtubu ogledalo že več sto milijonov oboževalcev. V njih s svojim avtom izvaja neverjetne vragolije v okoljih, kamor običajno ne spadajo.

V Gymkhani številka 5 se je preganjal po San Franciscu. Samo načrtovanje in priprave na snemanje so trajali kakšnih šest mesecev. »Projekt je bil zapleten zaradi logistike in izvedbe – teren smo raziskovali štiri dni, prav toliko časa je trajalo snemanje,« razloži Ken Block, ki je pozitivno presenečen nad kooperativnostjo odgovornih mesta San Francisco, ki so mu bili pri snemanju v veliko pomoč.

Zabavam se z avtom in se ob tem učim ter iščem meje še mogočega. Ne gre samo za hitrost, gre tudi za kreativnost.

Tam so izvedli trik, na katerega je najbolj ponosen, razloži: »Z avtom sem skočil povprek čez rob vrha ulice v San Franciscu. Element ima korenine v finskem reliju, kjer z avti letijo čez parobek več deset metrov daleč.«

A tudi druge njegove drzne vožnje v skladiščih, na pomolih ali po kakšni hribovski poti dvigajo kocine na koži. »Rad imam agresivno dirkaško vožnjo, obenem pa želim biti ob tem kreativen, da, tudi zabaven,« pove. Zanj so vsa preostala ameriška avtomobilistična tekmovanja, kot denimo nascar ali pa dragstar serija, neznansko dolgočasna, saj se pri prvem dirkači ure vozijo v enem krogu ali ovalu, pri dragsterjih pa tekmujejo na kratki ravnini. »Sicer spoštujem, kar delajo, a to pač ni zame, ni moj svet. Rajši imam reli in formulo 1,« razloži.

Pravzaprav je pomemben adrenalin, a ne samo to: »Zabavam se z avtom in se ob tem učim ter iščem meje še mogočega. Ne gre samo za hitrost, ampak tudi za kreativnost. Kot v reliju, kjer predvsem na kakšni peščeni podlagi iščeš svojo linijo, sekaš ovinke na svoj način, zaviraš drugje in drugače kot preostali. Pri Gymkhani je ta kreativnost še bolj izrazita,« razloži. In ne skriva, da ga je kdaj za volanom tudi strah: »Hm, ja... me je. Ne morem reči, da ne.«

Zažiga gume

Njegov projekt Gymkhana Grid je nekakšno paralelno dirkanje avtomobilov na majhnem kosu asfalta na izpadanje, ki je mešanica drifta, zabave in bučne glasbe, prirejajo pa ga od leta 2013. Žur, skratka. Intenzivno je in vožnja traja le nekaj minut, tako da zanjo ne potrebuješ celega nedeljskega popoldneva. Tam ne manjka zažganih gum. Razloži: »Gume so v resnici moj prijatelj, a kaj ko jih tako rad kurim! Tako kot v vsakem motošportu so gume pomemben del naše zgodbe. Brez njih pač ne gre. Vseskozi si želiš, da bi dale od sebe kar največ. To je še posebno pomembno tu na Gymkhani, kjer smo od gum pri svojem avtomobilskem rajanju še kako odvisni.«

Na avtu ima napisano avstralsko besedo Hoonigan, ki je policijski izraz za tiste, ki norijo z avti, ne upoštevajo cestnih pravil in omejitev. To so tisti neprilagojeni in družbeno nevarni. »Izraz se mi je zdel tako izzivalno kurjaški, da smo ga uporabili tudi mi za svojo ekipo, saj tudi mi v resnici ne upoštevamo pravil,« pravi sogovornik, ki že načrtuje naslednji projekt konec poletja. To bo Climbkhana, vožnja po legendarni zaviti ameriški gorski cesti na vrh Pikes Peak, kjer tudi dirkajo. »Jaz jo bom seveda prevozil drugače kot dirkači,« pravi Ken Block, ki bi z veseljem obiskal tudi Slovenijo, za katero ve, da je »nekje blizu Italije«. In tam, doda med smehom, »imam veliko oboževalcev, kajne?« 

Deli s prijatelji