Občine proti Zakonu o športu

Pripravljavci predloga novega Zakona o športu na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport oziroma na njihovem direktoratu za šport, ki ga vodi direktor Boro Štrumbelj, se morajo resno zamisliti. Potem ko so na ne povsem pravilen način od 28. decembra do 8. februarja poslali v javno razpravo svoj osnutek dokumenta, je po javnih razpravah in odzivih številnih deležnikov, ki se jih ta zakon dotika, jasno, da bo treba še temeljito predelati celoten material. Civilna športna družba namreč tokrat precej močneje izraža odpor do zapletenega birokratskega dokumenta, ki ustreza samovšečnim državnim potrebam po strogi regulaciji športa in interesom določenih skupin, da preusmerijo javni denar, namenjen za izvajanje športnih programov, v svoje kanale, tesno povezane z državnimi in paradržavnimi organi in institucijami.

Zelo hitro in odločno se je odzvalo tudi Združenje mestnih občin Slovenije (ZMOS). Predstavniki 11 največjih slovenskih občin pripravljavcem zakona sporočajo: »V ZMOS menimo, da bi moral pripravljavec že v okviru javne obravnave Zakona o športu predložiti določene strokovne analize s področja športa in primerjave z ureditvijo področja športa v drugih državah Evropske unije. Prav tako menimo, da bi bila koristna primerjava z ureditvijo sorodnih družbenih dejavnosti v Sloveniji, npr. s kulturo, ki jo ureja Zakon o uresničevanju javnega interesa ZA kulturo. Zgolj na podlagi predloženega gradiva namreč ni mogoče ugotoviti, katere težave Zakon o športu rešuje oziroma katere konkretne spodbude za razvoj športa v Sloveniji uvaja. Predlagamo, da pripravljavec Zakona o športu ponovno uvrsti v javno obravnavo ali do naslednje faze obravnave osnutka predloži ustrezne analize in primerjave ureditve področja športa v državah EU in na sorodnih področjih (npr. kultura) v Sloveniji.« V nadaljevanju pa ZMOS tudi predlaga: »Menimo, da bi moral biti zakon o športu osredotočen na uresničevanje javnega interesa za šport ter zagotavljanje pogojev za razvoj športa na ravni države in v lokalnih skupnostih. Zato v zvezi s tem predlagamo, naj se Zakon o športu preimenuje v Zakon o uresničevanju javnega interesa ZA šport! Iz tega sledi logična posledica, da Zakon o športu po nepotrebnem postavlja omejitve organiziranosti civilne družbe na področju športa (kot to Zakon o športu določa v 24., 25. in 26. členu). To naj ostane v pristojnosti slednje.«

V odzivu ZMOS sledijo številne pripombe na nedoločnost oziroma dikcijo posameznih členov predloga novega zakona. V združenju so kritični tudi do ustanovitve Zavoda za šport Republike Slovenije, saj Zakon o športu predvideva opravljanje javne službe na področju športa le v okviru zavoda na državni ravni, ne pa tudi na lokalni ravni. »Zavod za šport RS na letni ravni ustvari 3,5 milijona evrov prihodkov samo iz proračunskih sredstev RS in sredstev EU, ima 16 zaposlenih ter upravlja z le enim športnim objektom (Nordijski center Planica), vrednim 40 milijonov evrov. Največji športni zavod v Sloveniji, Zavod šport Ljubljana, je samo v preteklem letu v več kot 100 športnih objektih izvedel 1479 športnih in kulturnih dogodkov in izvajalcem letnega športnega programa (športnim društvom) zagotovil 158.000 ur brezplačne uporabe športnih objektov. Poleg tega ta zavod zaposluje 120 ljudi in upravlja s premoženjem, vrednim 221 milijonov evrov, ter na letni ravni ustvari več kot 8 milijonov evrov prihodkov. Predlagamo torej, da se v Zakonu o športu oblikuje ustrezna ureditev tudi za javno službo na področju športa na lokalni ravni,« med drugim poudarjajo pri združenju največjih občin. Ker s svojimi pripombami razgaljajo številne površnosti, vsebinske pomanjkljivosti in veliko pomanjkanje smisla za javni interes, gre pričakovati trd boj za različico predloga zakona, ki bi mirno prestal medresorsko usklajevanje in šel v obravnavo v državni zbor.