O teku. O očetu

Oče, v poklicnem življenju znan psihiater in vseživljenjski zagovornik zdravega ter ustvarjalnega življenja, eden prvih organiziranih promotorjev vztrajnostnega teka pri nas, je na maraton v Radence tradicionalno vodil svoje zdravljence že od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. Včasih jih je tja prišlo tudi sto in več, tam pa je od njih vedno zahteval, da morajo počakati zadnjega iz skupine, dokler ne priteče v cilj.

Zadnja leta njegove udeležbe je bil to kar on sam. A bil je živa legenda in včasih so ga poleg njegovih zdravljencev čakali tudi drugi. Vsi so ga poznali. Spomnim se, kako sva z očetom nekoč pred startom postavala pred hotelom Radin. Do njega je pritekel Pahor, takrat še poslanec, mu s spoštovanjem segel v roko in mu zaželel dober tek.

Leta 2014, trideset let po tem, ko sem v Radencih, na očetovo pobudo, pretekel svoj prvi maraton, sem se spet vrnil tja, da bi se s tamkajšnjim maratonom, tokrat je bil ta v dveh krogih, spoprijel ob svojem tekaškem jubileju. V prvem krogu sem se, bolj po naključju kot namenoma, spet srečeval s Pahorjem, tedaj predsednikom, ki je, kot že tolikokrat dotlej, tekel svojo tradicionalno polovičko. V spominu pa mi je ostalo srečanje z enim od bivših očetovih zdravljencev, ki me je dohitel nekje po desetih kilometrih proge. Pozdravila sva se.

»Kako gre?« me je vprašal.
»Kar dobro, hvala, pa vi? Na koliko greste?« sem odvrnil.
»Danes na 21 kilometrov, drugače grem pa 42 kilometrov.«
»Aha, dobro,« sem rekel.
»Doktor je vedno govoril, da ga moramo prehiteti vsaj na enem področju v življenju. Jaz sem ga prehitel pri maratonu.«
»Aja, kako pa?« sem ga vprašal.
»Doktor je zadnji maraton odtekel pri svojih šestdesetih letih.«
»A tako?« sem zategnil med tekom.
Tega nisem vedel. V glavi sem začel preračunavati, katerega leta je bilo potem to.
»Ja, za take stvari sem kot leksikon. Potem je tekel samo še na 21 kilometrov.«
»Aha …« sem rekel in razmišljal, kako je oče maratonske polovičke tekel še dolgo časa. Spomnil sem se, da je nekoč pretekel polmaraton na deveti dan posta, na okrepčevalnicah pa si je pomagal s kokakolo, ki ga je s svojim sladkorjem lepo pospešila.
»Jaz pa sem maraton odtekel še pri 61 letih,« je z zadovoljstvom povedal.

Pomislil sem na to, kako očetove besede še vedno odmevajo v globinah ljudi, ki jih je zdravil. Njegova načela stalnega napredovanja se prenašajo tudi naprej, v sedanjost in prihodnost.

Za mojega očeta tek ni bila tešitev hotenja po čim boljšem času, to je imel za lastnost važičev, temveč za tešitev potrebe po gibanju samem, ki ga je imel za zdravilno. Vztrajnostni tek je imel tudi za izvrstno vadbo v samodisciplini.

Prakticirati ga je začel že zelo zgodaj, sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, najprej kot fartlek – skandinavski način gibanja glede na teren, pri katerem sem bil, v okviru njegovih tekaških pohodov čez Golovec, pogosto zraven tudi jaz. Potem ga je počasi nadgradil v klasičen vztrajnostni tek na daljše razdalje in se, skupaj s svojimi zdravljenci, začel udeleževati prvih organiziranih maratonskih prireditev pri nas.

Bil je eden najbolj nenavadnih tekačev, kar sem jih videl v življenju. Na tekme se je odpravljal v opremi, kakršno bi sicer prej prisodili človeku, ki si gre ogledovat drevje okoli hiše. Na sebi je imel sprane kavbojke in flanelasto srajco z zavihanimi rokavi, obute pa je imel ponošene superge. Okoli glave je imel trak, v katerega se je vpijal znoj. Tak se je odpravljal na 42-kilometrske maratone in skoraj zmeraj je tudi prišel na cilj. Čas mu pri tem ni bil pomemben.

Že kmalu je tek začel vpeljevati tudi v svoje delo. Vztrajnostni tek mu je bil v okviru terapevtskega programa zdravljenja različnih odvisnikov in drugih ljudi v stiski, ki ga je vodil oče, torej Alternativne terapevtske skupnosti (ATS), namreč eno od pomembnih sredstev, s katerimi je skušal dvigniti ljudi, ki so se znašli v življenjski, ne samo alkoholni stiski. Oče je poleg vseh pozitivnih učinkov, ki jih je navajal v zvezi s tekom, denimo tega, da so ljudje, ki redno tečejo, zavarovani pred alkoholizmom, narkomanijo in raznimi psihosomatskimi boleznimi sodobne civilizacije – svoje poglede na tek, hojo, planinarjenje pa tudi druge športe je podrobno opisal v monumentalni knjigi Pot samouresničevanja – teku pripisoval tudi izreden aktivacijski potencial za tiste, ki so k njemu šele prišli na zdravljenje.

Izhajal je iz naslednjega premisleka; če se človek, ki je na dnu, oprime rednega treninga in prakticiranja teka na daljše proge, bo že po nekaj mesecih na tem področju močno napredoval in bo opazno boljši od povprečne populacije. Ta napredek je izjemno pomemben za pacientovo samozavest, saj po letih, včasih pa celo desetletjih propadanja, lahko torej rabi kot dobra osnova tudi za napredek na drugih področjih. Tek je oče torej videl kot najbolj preprosto sredstvo za katapultiranje poprej »skrahiranega« človeka v stratosfero »elitnikov«, ki pa naj bi seveda sčasoma enakovredno napredovali tudi na drugih področjih, torej socialnem in intelektualnem, kjer so se vidnejši premiki pokazali šele na daljši rok.

Kako pomembna je bila za očeta usklajena osebnostna rast na vseh, ne samo športnih področjih (ukoreninjenost v družini, poklicu in okolju ter kontinuirano vsestransko napredovanje), priča tale anekdota z enega najinih hribovskih pohodov. Bilo je pred več kot petintridesetimi leti, nekje ob koncu moje osnovne šole, ko sta se nama na enem najinih poletnih visokogorskih izletov v križišču planinskih poti, nedaleč pod ciljnim vrhom, pridružila dva planinca. Oče ju je takoj prepoznal. Iz pogovora sem razbral, da je bil eden od njiju njegov pacient. To mi je oče kasneje, ko smo skupaj hodili navkreber, tudi potrdil, ob tem pa mi je prišepnil, da mož teče tudi ultramaratone, torej stokilometrske teke.

V tistem času je bilo takih tekačev pri nas le peščica, zato se mi je takoj zbudilo zanimanje zanj. Skrivoma sem ga opazoval, kako hodi in ali res z nepopisno lahkoto premaguje gorski klanec, pogledoval sem proti njegovim nogam v kratkih pohodniških hlačah, da razločim mišice, ki so v stanju poganjati telo na tako dolge razdalje. Bil je čokat možakar, čvrste, a niti malo vitke postave, po današnjih merilih bi bil za tako dolge teke odločno pretežek, vseeno pa sta se v njegovem gibanju videli silna moč in energija. Nekaj časa sem skušal loviti njegov korak, morda sem na skrivaj celo malo tekmoval z njim, tako da smo skupaj prišli na vrh, se tam razgledali, pomalicali, potem pa odšli vsak na svoj konec.

Ko sva se spuščala, mi je oče, ki je kdaj pa kdaj povedal kaj o svojih pacientih, rekel: »Ja, ultramaratone že preteče, na žalost pa ne počne nič drugega. Ne bere, se ne izobražuje, v poklicu nič ne napreduje in tudi družine si ne skuša urediti. Kaj ti potem pomagajo stokilometrski teki? Prav nič!«

Dediče tekaškega pristopa svojega očeta še danes videvam na tekaških prireditvah. Urbani tekači na primer, enako kot očetovi zdravljenci pred desetletji, na maratonih v sožitju počakajo zadnjega iz skupine do prihoda v cilj. Ne gre jim toliko za tekaški rezultat, temveč za doživetje teka v vsej njegovi športni sproščenosti. Teden za tednom nizajo in ponujajo raznovrstne dogodke, na katere spodbujajo tiste, ki se želijo privaditi sproščajočega vztrajnostnega teka, njihova druženja pa so unikaten preplet pozitivne energije in veselja do življenja. Obenem se Urban Praprotnik, motor te tekaške zgodbe, skupaj s svojo ženo Jasmino Kozina Praprotnik in njunimi otroki, zaveda, da je tek samo eno od gibal polnega in ustvarjalnega življenja.

Tekaški duh mojega očeta tako živi naprej.