Igor Majcen. Plavalec. Človek, za katerega bi lahko zapisali, da je ena sama poosebitev miru in mirnosti. »Če bi vprašali moje sodelavce, kakšen sem, bi zagotovo rekli, da sem bolj asketsko zadržane narave!« mi pove sredi pogovora. »Imam se za popolnoma običajnega človeka.« No, moje mnenje je pač nekolikanj drugačno. Mnenje, ustvarjeno po druženju z Igorjem, ki ni bilo prav kratko.
Olimpijske igre pri 18 letih
»Otroštvo v ljubljanskem Šentvidu je bilo preprosto. Rabutali nismo, ker smo bili otroci z lastnikom neke prelepe češnje, ki je vsakoletno bogato obrodila, dogovorjeni, da nas je pripustil k uživanju zrelega sadovja, in smo se potem češenj lahko do sitega najedli. V spominu mi je ostalo tudi to, ko smo po čisti neumnosti razbili steklenico na vrtu, žrtev naše malomarnosti je postal pa sosedov nemški ovčar. Sicer se ni ne vem kako porezal, a rane so bile in ni nam bilo vseeno,« pravi nekdanji plavalec Igor.
V osnovnošolskem obdobju ga je zanimalo veliko stvari, od nogometa in košarke do fotografskega krožka, tudi v pevskem zboru je prepeval. »S plavanjem sem se spoprijateljil že v prvem razredu. Na srečo je bil v tistih časih na naši šentviški šoli 15-metrski bazen. Dandanašnji ga seveda ni več, so ga preprosto zalili z betonom in zdaj stoji tam učilnica za tehnični pouk, vsaj tako se mi zdi. No, bazen je bil perfektna popestritev obšolske športne ponudbe. Resneje sem se s plavanjem spoprijel že zelo zgodaj, že takrat, ko so na šolo prišli ljudje, ki so svoje strokovno znanje na mladež nesebično prenašali v sklopu delovanja Plavalnega kluba Olimpija, takrat najmlajšega ljubljanskega plavalnega kluba. V moji sestri Uršuli (Igor ima leto starejšo sestro in brata Naceta, dvojčka sta, op. p.) so zaznali plavalni potencial, zato so jo povabili v klub, brat se ji je nekako avtomatično pridružil, jaz sem se jima pa bolj prištulil kot kaj drugega. Pa se je začelo, tole z mojo plavarijo!«
V šoli je bil med pridnimi in odličnjaki. »Kakšne posebne vragolije ti ne morem razkriti, veš, Roman. Je pa dejstvo, da sem v tistih časih bolj počasi rasel in tudi pri plavanju bolj počasi napredoval, a sem vztrajal in že od šestega razreda treniral po dvakrat na dan, kar ni bilo kar tako. Tudi prve medalje sem že pokasiral in ne rečem, seveda, novega elana so mi dale. Naravnost perfektno je bilo, ko smo potovali na tekme, najprej po Sloveniji, potem pa tudi po Jugoslaviji, pa tudi v tujino nas je pot zanesla. Ogromno discipline je bilo potrebne. Disciplino ali imaš ali je pa nimaš, ne vem kako prisiljeno se je po mojem skromnem mnenju niti ne da privzgojiti. Če tega, kar počneš, nimaš noro rad, se tudi samoodrekanju in disciplini sila težko privadiš,« nadaljuje pripoved.
»Valeta ni bila ne vem kakšen pretres. Nekaj malega glasbe v šentviški kulturni dvorani, in to je bilo to. Potem pa na srednjo računalniško šolo, ki je bila na Viču (danes Gimnazija Vič, op. p.), in vpetost v takratni sistem usmerjenega izobraževanja, ki ni predvideval mature, pa smo maturantski ples v Festivalni dvorani le imeli, Gu-gu so igrali, do jutra smo se fino imeli, potem sem pa udaril direktnega na trening, sem imel vse s seboj. Ja, saj sem ti rekel, če nimaš samodiscipline in neomajne volje, potem preprosto ne gre.
V srednješolskem obdobju je naš današnji sogovornik treniral vsak dan dvakrat. »Vse je bilo poplačano, ko sem v zadnjem letniku dosegel normo in sem se uvrstil v olimpijsko plavalno reprezentanco, ki me je potem pripeljala na olimpijske igre v daljni Seul. Darjan Petrič, Ana Marija Petričević (hčerka slovite, legendarne plavalke jugoslovanske Đurđice Bjedov, op. p.) in jaz smo potovali čez oceane. Neprecenljiva izkušnja, ko se kar naenkrat znajdeš ob atletu Carlu Lewisu, legendi vseh legend, in se z njim pogovarjaš, kot bi skupaj gor rasla, pa potem gledaš televizijo z Draženom Petrovićem in z njim kramljaš, kot da sta sošolca, in to vse pri rosnih 18 letih! Noro in še enkrat – noro!« Ko to razlaga, izgine vsa njegova zadržanost, vsa askeza, vsa mirnost, in se pred menoj pokaže strasten, človeško človeški človek, odprtega srca in duha, občutljivež, da malo takih. Ga je prav užitek gledati, poslušati pa še toliko bolj.
»Proizvodno delo, to je bil tudi eden tistih fenomenalno vzgojnih produktov usmerjenega izobraževanja, in tudi jaz sem moral to delo nekako opraviti, ker pa sem treniral zelo pogosto in zelo intenzivno, mi je za izpolnitev norme proizvodnega dela zmanjkal en sam samcat dan. Hja, pa ni nič pomagalo, celoten proces, od nule pa do zadnje ure, sem moral med poletnimi počitnicami še enkrat dati skozi. V Saturnusu sem neke pokrovčke štancal. Vzgojno? Ne bi rekel! Niti slučajno! A tako je pač bilo.«
Maratonec na vodi in na suhem
Po srednji šoli usmerjenega izobraževanja se je vpisal na fakulteto za računalništvo, po dveh letih pa je uvidel, da nenehno sedenje za računalnikom in buljenje v ekran ni zanj, in se je prepisal na ekonomijo. »Od seulske olimpijade sem bil stalni član reprezentance in uspehi so se začeli vrstiti, med njimi mi je še dandanašnji nekako najljubše tretje mesto na evropskem prvenstvu v Angliji leta 1993, kar je bila prva osvojena medalja za samostojno Slovenijo v plavanju. Po prihodu iz služenja v Slovenski vojski sem se posvetil maratonskemu plavanju, s katerim sem se spogledoval že prej. Pri 17 letih sem že odplaval prvi maraton, na Hvaru je bilo, v Starem gradu, 16 kilometrov je bilo treba preplavati in bil sem četrti. Čez čas sem si priplaval tudi medaljo v tej naporni disciplini, spet na Hvaru v Starem gradu, le da je bilo tokrat evropsko prvenstvo in sem plaval na pet kilometrov, ampak medalja je le medalja in zmaga je sladka zadevščina. Potem sem plaval tudi daljše razdalje, v Kairu, na primer, 27 kilometrov, 40 pa v Kanadi. Takrat sem veliko po svetu vandral in tekmoval, financiral sem se sam, iz sredstev nagradnih skladov omenjenih tekmovanj. Je bilo kar naporno in sem spoznal vso krutost resničnega profi športa, ko si v vsem čisto sam sebi prepuščen. Če in ko ni rezultatov, tudi denarja ni. Zanimivo, naporno pa tudi. No, počasi sem se začel od športa poslavljati.«
Spoznal je ženo, prišli sta otroka Nik in Neža, služba. Plavanje je počasi, a zanesljivo zamenjal tek, ki mu je čedalje bolj všeč. Pretekel je mali maraton, se pravi 21 kilometrov, nato še pravega, 42-kilometrskega. Njegova glasbena skupina so Queen. »Vedno,« poudari Igor, »odkar pa se je hčerka odločila za igranje na harfo, sem občasno njen spremljevalec na koncertih klasične glasbe in prav prijetno je spoznavati in odkrivati vse njene odtenke, variante in lepote. Hvala, Nika. Berem še kar rad. Alan Ford je seveda klasika, med drugimi stvarmi, seveda, navdušujejo me tako gore kot morje, skuham pa najraje tisto, kar imata otroka najraje – s testeninami nikoli ne falim! Dotaknejo se me določene stvari, o, ja, se me, brez skrbi. In če že ne jokam navzven, ni rečeno, da se solza ne prelije navznoter!« sklene pripoved, ki je vseskozi prežeta, dobesedno prežeta z gestikulacijo pa smehom.
Igor, notranjega miru ti želim. Da bi se ti osebne stvari pošlihtale vedno vsaj približno tako, kot si sam želiš. Uživaj v družbi tistih, ki si jim potreben zdaj in tukaj, prav v teh, življenjsko pomembnih trenutkih, ki so tako preklemansko minljivi. Zdravje naj ti služi, pa kozarček kakšne tekoče žlahtnine dol po grlu danes spusti. Tako, za na zdravje. Kanček sreče pa tudi dobiš, sem se z Gospodom dogovoril in mi je obljubil, da ti jo podari. Bodi skrajno fenomenalno dobro, prav danes, ko praznuješ.
Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili:
Slaščičarna Maxi
Vinska klet Mastnak, Zdravko Mastnak, s. p.
Cvetličarna Gardenia, pasaža Maximarketa
