Nogometne navdušence zanima zgolj ena pajčevina. Tista, ko žoga zadane stičišče vratnice in prečnika ter z levega ali desnega zgornjega kota gola posname pajčevino. In mreža se zatrese.
Je to edina nogometna pajčevina?
Nogomet je sestavljen iz ekip. Igralci igrajo za ekipe. Če so res dobri, tudi za reprezentanco. Hkrati torej igrajo za dve ekipi, za klub, ki jih dobro plačuje, in za nacionalno ekipo, ki jim sicer ponuja nekoliko slabši zaslužek, zato pa prinaša dodatno slavo. In ker lahko v nogometu slavo merimo tudi z denarjem, je lahko igranje v dresu z nacionalnim grbom dobra investicija.
Neusmiljeni boj
Začelo se je. Na Poljskem in v Ukrajini. Evropsko nogometno prvenstvo! Slovenije sicer ni zraven, ker pa vsak slovenski nogometni zanesenjak živi dvojno ali trojno življenje in ob navijanju za klub in slovensko reprezentanco bolj ali manj glasno podpira tudi kak pomemben klub, morda na skrivaj celo kakšno reprezentanco, bodo strasti vroče. A za trenutek na nogomet poglejmo kot na omrežje. Se pravi: nogometaš igra za reprezentanco, hkrati pa tudi za klub. Lahko se zgodi, da bosta tovariša iz iste nogometne korporacije v nasprotnih reprezentancah. Lahko se zgodi, da bo nogometaš, ki igra v obrambni vrsti, dobil nalogo, naj z grobimi starti ustavlja tovariša, s katerim sicer igra v istem klubskem dresu. Lahko se torej zgodi, da bodo mladeniči, ki so med klubskimi tekmovanji kot bratje, na reprezentančni tekmi najhujši sovražniki.
Ker je nogometašev, ki gredo na prvenstvo, nekaj sto in ker je reprezentanc, ki se potegujejo za uspeh, 16, v eno sliko ne moremo spraviti vseh. Lahko pa si ogledamo pajčevino, ki nastane, če na seznam postavimo člane španske in nemške ekipe. Recimo, da sta obe reprezentanci med kandidati za medalje.
Španska velikana
Španija ima dva mogočna kluba. Madridski Real in Barcelono. V tem trenutku ima Nemčija en mogočen klub, bavarski Bayern, ki je letos prišel do finala Lige prvakov. Pred tem je po enajstmetrovkah premagal ekipo madridskega Reala, v finalu pa je izgubil. Proti Chelseaju. No, za Chelsea igrata tudi dva Španca, Fernando Torres in Juan Mata. Torej je londonski Chelsea tretji veliki klub, v katerem igrajo Španci.
Vendar ima tudi nemška ekipa ob Bayernovih asih pomembno zvezo s še enim megaklubom, madridskim Realom. Nemška reprezentanta Mesut Özil in Sami Khedira nastopata tudi v uniformi madridskega belega baleta.
Madridski Real je torej vezni člen
Povezuje Španijo in špansko nogometno prvenstvo ter nemško reprezentanco. Nemci imajo v ekipi dva asa, ki igrata v španski ligi, španska reprezentanca pa nima nikogar, ki bi igral v nemški ligi. Dva stebra nemške reprezentance zelo natančno poznata španski nogomet, v španski ekipi pa ni nikogar, ki bi se vsak teden metal pod noge nemškim nogometašem.
Je to dobro ali slabo?
Če bi bile formule za zmago tako enostavne, bi jih najbrž z veseljem in pogosto uporabljali. Vendar so formule za nogometne zmage še bolj varovana skrivnost kot receptura za kakšno osvežilno pijačo, polno sladkorja in mehurčkov.
Zakaj se tudi nogomet – tako kot biznis ali politika – spreminja v omrežje?
Ker je tudi nogomet, jasno – biznis. In ker si lahko le največji (in hkrati najbolj zadolženi) klubi privoščijo, da za vsote s sedmimi ničlami kupujejo noge in glave največjih nogometnih asov. Ker so ti tudi v reprezentancah, nastaja veliko omrežje. Najboljši, najslavnejši in najdražji ne igrajo le drug proti drugemu. Med redno klubsko sezono najboljši, najdražji in najslavnejši pogosto igrajo za isto ekipo.
Pajčevina, ki jo lahko vidimo v nogometu, pa se od drugih pajčevin vendar razlikuje. Pri biznisu ali politiki je najmočnejši tisti, ki vestno vzdržuje svojo pajkovo mrežo. Pri nogometu pa je obratno – legenda je tisti, ki z žogo pajčevino, ki se je nabrala v spoju vratnice in prečnika, brez milosti raztrga.