Minili so trije tedni od smrti staroste slovenskega nogometa, Branka Elsnerja. »Dedi je bil vesel, ko je slišal, da grem med trenerje. Želel si je, da bi kdo od Elsnerjevih naredil ta korak. Bil je moj mentor. Želel bi si, da bi imel tako polno življenje, kot ga je imel on,« pripoveduje Luka Elsner, vnuk pokojnega trenerja in sin nekdanjega kapetana slovenske in jugoslovanske reprezentance Marka Elsnerja.
Blestel za Jugoslavijo
Branko Elsner (1929–2012) je bil igralec in trener, dvakrat je vodil Olimpijo, leta 1965 je klub pod njegovim vodstvom napredoval v prvo jugoslovansko zvezno ligo. Izkazal se je v Avstriji (Wacker Innsbruck, Austria), kjer je vodil tudi državno reprezentanco. Postal je prvi doktor nogometa v Sloveniji, bil je tisti, ki je prve minute v članski vrsti Olimpije namenil Branku Oblaku in Danilu Popivodi. V zakonu z ženo Vero sta se mu rodila dva sinova: Marko 1960 in Brane leta 1956. Odraščala sta v Ljubljani, starejši Brane je igral pri Olimpiji, bil je tudi odličen plavalec. »Blestel je v kravlu na 50 metrov,« ga pohvali mlajši Marko. Poškodba hrbtenice mu je preprečila nadaljevanje športne poti, danes je pri Nogometni zvezi Slovenije vodja izobraževanja kadrov. Zato pa se je v nogometne anale vpisal Marko, ki je še vedno blizu športu. Ukvarja se z marketingom, dejaven je v društvu nogometnih veteranov Olimpije. Za njim je bogata in uspešna kariera, ki jo je začel pri Slovanu, nato pri Olimpiji, se preselil v beograjsko Crveno zvezdo, nadaljeval v Franciji v Nici, bil eno leto na Dunaju (Admira Wacker), sklenil pa jo je leta 1993 na Azurni obali v Nici. Za Jugoslavijo je zbral 18 nastopov, za Slovenijo dva.
Vrnitev v slovensko realnost
Po koncu kariere so mu Francozi ponudili, da bi šel za trenerja mlajših selekcij, a ga ni mikalo. Ostal je v Franciji, da se sinova Luka (letnik 1982) in Rok (1986) – slednji je danes član poljskega Slaska, prej je igral v Kuvajtu in na Norveškem – izšolata, 2005. pa so se vrnili v Slovenijo. Brez nogometa Marko ni mogel; najprej je bil športni direktor NK Ljubljana, potem je pomagal spraviti na noge FC Ljubljana, a sta oba kluba propadla. »V Ljubljani nimamo ne druge ne tretje lige, odnos do nogometa je slab, niti Olimpije ne spremlja veliko ljudi kljub nekaj dobrim izidom,« se pritožuje nad nogometno realnostjo. »V tujini je lažje delati, tudi sistem financiranja je boljši in do športa prijaznejši,« potegne vzporednico z zahodom. Med športno potjo si je ustvaril družino. »Kmalu sem se poročil, ženo Nado sem spoznal v bifeju poleg pisarne našega kluba, ki je takrat domoval na Cankarjevi ulici,« izvemo. Vmes je od Olimpije dobil v najem garsonjero, iz domačega gnezda je odletel in si začel ustvarjati svoj dom. »V naših časih so te precej čudno gledali, če pri 25 še nisi bil poročen.«
| Rok čaka na grb Marko je v dresu Slovenije zbral dva nastopa, 7. 11. 1992 v Larnaci proti Cipru, 7. 4. 1993 pa še proti Estoniji v Ljubljani. »To je bila velika čast, bil sem tudi kapetan jugoslovanske reprezentance, vse skupaj je prijetno priznanje za konec kariere.« Luka je za Slovenijo igral enkrat – 28. 5. 2008 v Göteborgu proti Švedom, Rok pa na debi še čaka. |
Oče trener in kritik
»Ponosen sem na oba, sta zrela in uspešna,« nima pripomb glede sinov, ki sta hitro pokazala navdušenje nad nogometom. »Hodila sta na tekme, ves čas smo se pogovarjali o nogometu,« začne oče Marko, Luka pa se spomni igranja nogometa v stanovanju. Marko je vesel, ker sta otroka odraščala v večkulturnem okolju. »Staršem sva lahko hvaležna za enkratno otroštvo, veliko sveta smo videli, z bratom sva se naučila različne jezike, selitve pa nam niso delale težav,« pripoveduje starejši Luka. »Oče je bil malo več odsoten, za vzgojo je skrbela mama. Bil pa je strog, ko je šlo za neumnosti,« pove Luka podrobnost iz otroštva. Oba sta hvaležna očetu, da je znal objektivno oceniti njune predstave.
Marko ni bil oče te vrste, ki bi visel na ograji, bentil na trenerja ekipe, se jezil na igralce, ki nočejo podajati njegovim sinovom. »Nikoli se nisem vpletal v to. Trenerji so tam, da opravijo svoje delo.« Prepričan je tudi, da Luka in Rok zaradi priimka nista imela težav, se pa spomni, da sta se z očetom Brankom znašla v težavah, ki pa jih je Marko rešil kar sam. »Oče je vodil Olimpijo v sezoni 1978/79. Ker sem bil mladinski reprezentant, tudi drugi strelec na EP, in sem dobro igral, je bilo logično, da sem se iz Slovana preselil k Olimpiji. Moral sem dobiti priložnost, ker sem si jo zaslužil, ne pa zato, ker je bil trener moj oče. A prepričan sem, da mu je bilo kdaj hudo. Bi bilo treba njega vprašati … Na srečo sem takrat dobro igral, zabil nekaj golov in za oba je bilo lažje.«
| Družini Elsner in Binkovski V Mariboru še vedno biva Slava (teta Marka Elsnerja, sicer pa sestra Markove mame Vere), ki se je poročila z Borisom Binkovskim, njun sin Peter Binkovski pa je svoj čas navduševal v dresu Maribora, igral je tudi za Slovenijo. |
