»Človek ne sme pozabiti sanjati o visokih ciljih in si res čim višje cilje tudi postaviti. Kaj lahko izgubi?« Tako že vse življenje razmišlja Sara Isakovič, tista izjemna plavalka, ki je leta 2008 na olimpijskih igrah v Pekingu priplavala do srebra, na evropskem prvenstvu v Eindhovnu pa zmagala.
Zdaj ve, kaj hoče
Pekinško srebro je bilo sploh prvo olimpijsko odličje za Slovenijo v plavanju, ljubka in tedaj še malce sramežljiva Sara je postala nacionalna junakinja, ki pa je le tri dni po vrnitvi iz Pekinga odšla, podobno kot številni plavalci iz drugih držav, študirat v Ameriko. Na Berkeley, ugledno in športnikom zelo naklonjeno univerzo, na kateri se je izvrstno znašla in, kot pravi, postala »precej bolj samozavestna«. Zdaj ve, kaj hoče in česa ne, kdaj je srečna in kdaj ne, in tudi zato se je nedavno znala in zmogla odločiti, da preneha tekmovalno plavati. Imela je cilj, visokega seveda, da poskusi znova priti blizu vrha na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru, in se za to, potem ko se je zadnja leta posvečala predvsem študiju, začela načrtno pripravljati. A je hitro ugotovila, da njene sanje tokrat nimajo veliko skupnega z realnostjo. Z napornimi treningi bi še nekako šlo, pravi, »na tekmovanjih pa se nisem več počutila kot stara Sara z vizijo, da se bom borila in vse premagala. Prišla sem le še plavat.« Občutek, ki ga prej ni poznala, ve pa, da se z njim preprosto ne da zmagovati.
Šest let in en dan po srebrni olimpijski medalji na 200 m prosto v pekinškem bazenu je Sara Isaković tudi uradno pomahala v slovo tekmovalnemu plavanju. Najuspešnejša plavalka radovljiškega plavalnega kluba in od lani diplomirana psihologinja ameriške univerze Berkeley je bila ob slovesu iskrena in brez dlake na jeziku, saj je povedala, da ji Plavalna zveza Slovenije še vedno dolguje tretjino denarja, ki si ga je zaslužila s srebrno medaljo. »Zame bo PK Radovljica vedno najboljši klub na svetu,« je dejala srebrna Sara, ki je od predsednika kluba Aleša Klementa v slovo prejela skulpturo plavalke, delo akademskega kiparja Staneta Kolmana iz Zgoše pri Begunjah. |
Družina je najpomembnejša
»Precej zagrizena ženska sem,« pravi o sebi Sara, ki je med študijem nevropsihologije na Berkeleyju v edinem tovrstnem laboratoriju v ZDA proučevala delovanje možganov pri športnikih, tudi ekstremnih, marincih in drugih, katerih pripravljenost je na izjemni ravni. To delo jo je navdušilo, prevzelo, zasvojilo … in tudi zato se ni mogla več vrniti v svojo zlato kletko, kot je obdobje pred Pekingom opisala Sara, ko je zgolj spala oziroma počivala, jedla in trenirala.
Splavala je pri dveh letih in pol, vendar si je najprej želela postati stevardesa. Bržčas zaradi očeta Nenada, pilota, zaradi katerega je družina Isakovič veliko potovala po svetu. Letenje je premamilo tudi Sarinega brata dvojčka Gala, ki je zdaj prav tako pilot, Sara pa je ubrala pot, podobno tisti mame Rebeke, nekdanje jugoslovanske rekorderke v plavanju. Družina, ta je bila in ostala Sarino najpomembnejše zavetje, večino časa preživi v Dubaju, tja se zdaj vsaj začasno seli tudi Sara.
Nevoščljivosti ne mara
Pridnost, delavnost, vztrajnost in pozitiven značaj so njene najboljše lastnosti, pravi Sara. Zanje je poskrbela ljubeča družina, za vero v svoje sposobnosti, v to, da je prav vse mogoče, če si tega le srčno želiš in si za to tudi pripravljen narediti vse, pa študij v Ameriki. »Vselej si obkrožen s pozitivno energijo in vse je naravnano tako, da lahko vsak doseže svoj maksimum,« je opisovala svoje življenje na univerzi, kjer je dosegala odlične rezultate tudi s tamkajšnjo plavalno ekipo.
Špekulacij o njeni vrnitvi med najboljše plavalce na svetu je bilo veliko, tudi o tem, da naj bi jo odkupili bogati Arabci ali da naj bi nastopala za Srbijo. Sara je govorice vedno odločno zanikala, rodni Bled in Radovljica, kjer je začela trenirati, sta še vedno trdno zasidrana v njenem srcu, sčasoma pa se ji z vsem tem niti ni več ljubilo ukvarjati. Nevoščljivosti čisto zares ne mara in za namigovanja, posebno če so zlonamerna, se ji zdi škoda energije.
Trenerka ne bo nikoli
Včasih pravi, da obstajata dve Sari, ena je temperamentna in optimistična, druga bolj zadržana in se rada umakne v tišino. Brat Gal je še vedno njen največji zaupnik, njeno srce pa je menda oddano vrhunskemu plavalcu, postavnemu Tunizijcu Oussamu Mellouliju.
Trenerka ne bo nikoli, večkrat pove plavalka, o kateri pravijo, da v življenju ni izpustila niti enega treninga. Bi pa rada ljudi, zlasti otroke, učila, da je, če imaš zares močno željo, mogoče doseči vse. Pri čemer so najboljši učitelji porazi oziroma neuspehi.
Sara Isakovič bo za vedno ostala zapisana v zgodovino slovenskega plavanja, da je ne piše več, je najbrž bolj žal drugim kot njej. Dosegla je, kar si želi doseči vsak športnik, torej vrhunski rezultat, postala je samozavestno in iznajdljivo dekle. »Moraš poskrbeti zase. In si dovoliti, da si vesel,« pravi o svoji življenjski filozofiji Sara Isakovič, ki je življenje v zlati kletki ne zanima več. Je pa pogled na tisto pekinško srebro še vedno zelo lep.
