Njegova sestra je rekorderka s Tino Maze

Svetovni pokal v alpskem smučanju ni le blišč, ki ga je mogoče videti na tekmah ali televizijskih zaslonih. Poleg tega je tudi boj za preživetje in način življenja. To velja za 35-letnega Argentinca italijanskih in avstrijskih korenin Cristiana Javierja Simarija Birknerja. Rojen je v mestu Bariloče, ki velja za kraj, kjer so svoj dom po drugi svetovni vojni našli številni Slovenci. »Veliko vaših rojakov živi tu, a tudi Hrvati, Avstrijci. Mesto spominja na Alpe v Evropi,« začne svojo pripoved Cristian, s katerim smo se srečali na 55. pokalu Vitranc. Smučanju se je zapisal že kot fantič, rojen je bil streljaj od smučišča. Oče in mati sta delala kot smučarska inštruktorja, da bi številna družina lahko dostojno živela. Smučarsko-tekmovalni geni so mu bili položeni v zibelko. Strica Ignacio in Jorge ter teti Carolina in Magdalena Birkner so bili olimpijci v dresu Argentine na igrah v Sarajevu in Calgaryju. Smučanju je zapisana tudi Javierjeva generacija, sestri Macarena Simari in Maria Belen ter brat Jorge. Ker v 90. letih minulega stoletja pozimi ni bilo dovolj dela v Argentini, inflacija pa je bila grozna, se je družina odločila za selitev v Italijo, kjer so Cristianovi starši začeli poučevati smučanje v Trentinu. To je bila voda na mlin za Cristiana, ki je tam hitreje napredoval.

Že 200 nastopov

To so bila leta, ko je v Italiji vladala tombomanija. Zvezdnik Alberto Tomba je bil v najboljših letih, Cristian pa si je kot najstnik ogledal tudi eno od tekem v Madoni di Campiglio. »Več kot 40.000 ljudi je bilo tam, okoli Alberta Tombe pa tak trušč. Sklenil sem, da se tudi sam preizkusim,« se spominja sklepov po ogledu tekme svetovnega pokala. Ni bil slab, ampak sila konkurenčen, hitro je napredoval. V svetovnem pokalu je debitiral 14. decembra 1998 v Sestrieru, do danes je zbral točno 200 nastopov. Leta 2000 je v slalomu zasedel 8. mesto na svetovnem prvenstvu v Kanadi. Nastopil je na štirih olimpijskih igrah (2002, 2006, 2010, 2014), bil je na desetih svetovnih prvenstvih, osvojil je 31 zlatih medalj na južnoameriških prvenstvih, 13-krat je bil tudi skupni zmagovalec serije tekem v Južni Ameriki. Na olimpijadi se je najvišje zavihtel leta 2002, ko je bil 17. v slalomu. Tako visoko je bil dvakrat tudi na svetovnih prvenstvih v slalomu (2003, 2007). Točke svetovnega pokala je osvojil dvakrat – za 29. in 26. mesto v kombinaciji. In to kljub razmeram, ki v Argentini niso idealne.

Ni jim mar, ker sije sonce

»V Argentini ni lahko biti smučar, podpora je mizerna. Še posebno slabo je v letih, ko ni velikih tekmovanj. V letošnji sezoni sem imel na voljo le 4000 evrov. Potoval sem sam, trener mi je pomagal brezplačno. Moral sem tudi delati, zato nisem dovolj treniral,« Cristian opiše realnost, s katero se spopada. Vesel je, ker mu ob strani stoji družina, starši mu pomagajo tudi z evri in pri morebitni koordinaciji dela z drugimi reprezentancami. Zaveda se, da smučanje ni atraktiven šport za Argentince, ki v teh dneh na svojem koncu zemeljske poloble uživajo v poletju. Smučarska zveza je odprta enkrat ali dvakrat na teden, velike koristi od nje pa sogovornik nima. Rad bi še smučal in nastopal, vsaj do iger v Južni Koreji. Prihodnje leto se bo udeležil tudi svetovnega prvenstva v St. Moritzu. Kaj bo po 2018., ne ve. »Smučanje mi je pisano na kožo, to znam delati. Ne predstavljam si, da se zaposlim in začnem delati v pisarni. Rad bi pomagal mladim talentom, da jim bo lažje kot meni,« razkrije del načrtov za bližnjo prihodnost.

Rad se vrača v Slovenijo, s katero ga veže več. Leta 2008 je na tekmi evropskega pokala zasedel 5. mesto. Pred leti se je učil smučanja tudi od Slovencev. Občasno je treniral z britansko reprezentanco, v kateri sta bila takrat prva zvezdnika brata Baxter, nad njima je bdel slovenski trener Rasto Ažnoh. Vmes je sodeloval tudi s trenerjem Juretom Hafnerjem.