Niti Tokić v podobnih letih ni imel mladinskih kolajn

HRASTNIK – Začeti moramo seveda pri Hrastniku. Kajti mesto v Zasavju je športna prestolnica Slovenije v... namiznem tenisu.

Edo Vecko, Vili Ojsteršek, njegovi hčerki Andreja in Vesna, Jože Urh, Jernej Zalaznik, danes Darko Jorgić, Tamara Pavčnik; kar je žlahtnega izšlo iz tega kraja, se je z žlahtno kovino vanj tudi vrnilo. Skratka, Hrastnik je športno velik kot Kitajska, seveda ker slednja tudi cesarjuje v pingpongu. »Namizni tenis sem začela igrati pri dvanajstih letih, in to zato, ker sem bila razočarana pri atletiki. V osnovni šoli so me določili za tek na 100 m, ker sem bila zelo hitra, nato pa mi trener ni dal sprinteric. Oče Vili me je potegnil v pingpong, pri petnajstih sem, denimo, že nastopala za jugoslovansko mladinsko reprezentanco. Leta 1979, ko smo v Rimu na evropskem mladinskem prvenstvu osvojile bronasto kolajno, sem prišla tudi že v člansko izbrano vrsto,« je Andreja z nadarjenostjo takoj udarila na veliko prizorišče. »Pravijo mi, da imam čez štirideset naslovov prvakinje, a po resnici povedano jih nisem niti štela,« zna malce v šali povedati starejša od sester Ojsteršek. Sedem let zapored, od 1980. do 1987., je bila slovenska republiška prvakinja, posamično in v parih. Po triletnem klubskem nastopanju za prestolnično Olimpijo se je vrnila v Kemičar iz Hrastnika, saj so se dekleta iz druge jugolige prebile v elitni razred. No, leta 1988 je bila s Kemičarjem, igrali sta še sestra Vesna Ojsteršek in Monika Reflak, tudi ekipna prvakinja naše nekdanje skupne domovine. Hrastniški klub se je takrat prebil med štiri najboljše v Evropi, v polfinale pokala Nancy Evans. Tej čudoviti zasavski športni zgodbi pa sledi današnji hladen tuš, občina namiznemu tenisu namreč nameni le dva tisoč evrov na leto. Tudi najboljši mladinec na svetu Darko Jorgić je v iskanju boljših razmer, denimo, zapustil zasavsko valilnico talentov. »Občina da v uporabo dvorano, v kateri pa se lahko namizni tenis vadi le dve uri na dan, ker sledijo še druge dejavnosti. Mize je treba postaviti in po treningu tudi podreti. Sicer je Hrastnik zelo specifičen kraj. Imamo Petra Kauzerja, triatlonca Denisa Šketaka, pred nekaj leti smo imeli gorskega kolesarja Miho Halzerja, tu je karatejski klub, ki redno proizvaja kakovostne tekmovalce evropske in svetovne ravni, imeli bi radi tudi košarko, rokomet na Dolu, nogomet, kegljanje, prebivalcev pa je devet tisoč. Na letni ravni se za 24 športnih panog razdeli 80.000 evrov,« smo slišali od naše namiznoteniške legende.

Majhna diamanta

Andreja Ojsteršek Urh se je leta 1986 začela udejanjati tudi v trenerstvu, tri leta pozneje je z možem Jožetom Urhom odšla v Italijo, kjer je veščine pingponga, vmes je igrala še za Cagliari, poučevala v nacionalnem središču v Modeni, ga vodila in vzgojila šest vrhunskih italijanskih reprezentantov. V domovino se je vrnila leta 2001, dve leti pozneje se je z Vesno odločila, da na noge znova spravi hrastniški klub. »Vseskozi sem v klub vlagala del svojega denarja, ki sem ga zaslužila v tujini. Z delom je tako tudi nastal ta rod, iz katerega sta Darko Jorgić in Tamara Pavčnik. Ker smo vedeli, da slovenske lige ne moremo igrati, saj v Hrastniku za to nismo dobili nobenih dodatnih sredstev, smo se dogovorili, da Darko, star je bil 15 let, prestopi v novomeško Krko, kjer so mu v nasprotju s Hrastnikom zagotovili sredstva, s katerimi si je lahko pokril nekaj dodatnih mednarodnih tekmovanj. Vadil je že v namiznoteniškem centru na Otočcu, a je vseeno prosil, da ga kot trenerka vodim še naprej,« pove Andreja Ojsteršek Urh, ki je bila selektorica slovenske reprezentance. »Trener, ki dela z mladimi, mora biti vrhunsko podkovan, če daš otroku lopar napačno v roke, se bo to vseskozi poznalo. Tehnična plat bo vseskozi izkrivljena. Trener mora biti pedanten in najprej strog do sebe. Pingpong je eden takšnih športov, kjer potrebuješ čisto vse, od upornosti, eksplozivne moči, dobrega predvidevanja do motoričnih sposobnosti. Italija mi je, denimo, dala ogromno fantazije, tudi v igri puščam svobodo, igralcev ne učim, da morajo imeti le dve, tri kombinacije udarcev. Najprej poskrbim za to, da so igralci tehnično izpopolnjeni, da znajo s svojo glavo prebrati dvoboj, šele nato sledijo nasveti,« navrže mojstrica vihtenja loparja, ki je med letoma 2009 in 2013 trenersko spet pilila upe na Apeninskem polotoku. Nato se je priključila ekipi v središču za namizni tenis na Otočcu, ki ga vodi Jože Urh, ta je tudi selektor mladih reprezentanc Slovenije in vršilec dolžnosti članskega selektorja. Kako pa namiznoteniška legenda Andreja Ojsteršek gleda na člansko stanje v slovenskem namiznem tenisu, najprej pri moških? »Bojan Tokić je nosilec že vrsto let, a sta tu, denimo, že osemnajstletni Darko Jorgić in devetnajstletni Deni Kožul. Prvi je trenutno 135. na svetovni članski lestvici, Deni pa bo konec februarja skočil na približno 200. Tokić v podobnih letih, sicer ne želim delati primerjav, ni bil v takšnem položaju, ni imel najsijajnejših mladinskih odličij kot omenjenena dvojica. Saj bi lahko rekli, da mladinske kolajne ne štejejo, temveč le članske. Da je pomembno le to, kaj boš osvojil kot član in kako dolgo boš lahko držal to raven. A nekaj ti ta mladinska raven da, dviguje ti samozavest, od mladih nog se srečuješ z igralci, s katerimi se boš tudi pozneje v karieri. Če veš, da si nekoga že kot mladinec vseskozi imel pod seboj, si v rahli prednosti, vsaj psihološki,« je menila. »Ta ekipa, Jorgić in Kožul, lahko tudi v članski konkurenci naredi enega ali več vrhunskih rezultatov, sta majhna diamanta, ki ju je treba pravilno obrusiti, da bosta postala velika diamanta. Nevarna sta že zdaj, kamor koli pridemo na turnir, ju že gledajo s spoštovanjem. Vsi sprašujejo, kako delamo, a na Otočcu fantje za trening največ igrajo med seboj, nimamo kitajskih sparinških partnerjev. V naši dvorani nimamo drugih zvenečih imen, denimo prvih 70, 80 z jakostne lestvice. Vedno pravim, da igralcu ni treba vedno vaditi z boljšim od sebe, lahko namreč tudi z malce slabšim. A vsake toliko časa morajo biti vložki s treningom, denimo za tri tedne, na Kitajskem, pa tedenski s klubom v Nemčiji,« je bila obširna naša trenerka.

Povprečje ne šteje

Pri oceni članic smo v pogovoru z Andrejo Ojsteršek Urh najprej omenili ekipni bron Martine Safran, Biljane Todorovič in Helene Halas na evropskem prvenstvu leta 2005 v Århusu na Danskem. »One so bile v tistem obdobju zapisane namiznemu tenisu, živele so tudi v Ljubljani, kjer je deloval namiznoteniški center, pomeni, da so za trening imele idealne razmere in so v danem položaju iz sebe potegnile največ. Naša zveza pa ima denarja, kolikor ga pač ima, v primerjavi z drugimi zvezami v Evropi in na svetu ne ravno veliko. Z enim profesionalnim trenerjem in dvema honorarnima uspešno pokriva aktivnosti vseh naših reprezentanc, sodeluje s psihologom in kondicijskim trenerjem. Ne moremo pa si privoščiti, da bi vsak igralec imel svojega trenerja, psihologa, dietologa ali kondicijskega trenerja. Zdaj pri dekletih imamo Manco Fajmut in Alex Galič, slednja vadi in igra v Nemčiji. Za njima pa je vrsta mladih, denimo Tamara Pavčnik, letos prvo leto članica, Ana Tofant, Aleksandra Vovk in Katarina Stražar. To so igralke, ki se bodo morale po sezoni odločiti, kako in kaj. So lepa skupina, a treba bo storiti nekaj več. Kot prvo morajo same pri sebi ugotoviti, kaj resnično hočejo. Ali je to namizni tenis neke reprezentančne ravni ali hočejo storiti preskok, kot sta ga Darko Jorgić in Deni Kožul? A z dekleti je kot trenerka tudi treba pazljiveje delati,« je Andreja še enkrat pokazala, da ima izjemen občutek za trenersko delo. Namiznoteniško središče za trening na Otočcu je pri vsem seveda temelj za vnovičen dvig slovenskega namiznega tenisa. »So ljudje, ki pravijo, da je ta način dela vrhunski, da le to pelje naprej, so pa tudi takšni, ki menijo, da to ni v redu. Na Namiznoteniški zvezi Slovenije kot krovni organizaciji moramo sami vedeti, kaj hočemo. Ali množičnost in lebdenje v evropskem povprečju ali pa poskušati ustvariti dva, tri igralce, ki bodo stremeli k višjim ciljem? Nikoli v življenju ne smemo biti zadovoljni s povprečjem.«

Darko Jorgić in Deni Kožul sta že daleč iznad povprečja, pred dvema letoma sta bila na mladinskem evropskem prvenstvu v Bratislavi, pod vodstvom trenerke Andreje Ojsteršek Urh, zlata v dvojicah in osvojila še ekipni bron. Lani na MEP v Zagrebu si je Jorgić priigral še posamični bron in s Pavčnikovo kovino istega sijaja v mešanih dvojicah v mladinski kategoriji. Na svetovnem prvenstvu v Cape Townu je Hrastničan v mešanih dvojicah spet osvojil mesto bronastega kovinskega sijaja, tokrat s Srbkinjo Izabelo Lupulesku. Tamara Pavčnik je namreč zaradi rejtinga in potem odpovedi nekaterih igralk prepozno prišla na seznam udeležencev. No, zadnji žlahtni nagradi sta prišli s premiernega EP za igralce do 21. leta starosti v Sočiju, Darko Jorgić in Deni Kožul sta si za mizo priigrala posamični bronasti odličji. Od začetka letošnjega leta Hrastničan ne spada več v mladinsko kategorijo, Jorgić je, denimo, kariero v tem starostnem razredu sklenil na 5. mestu svetovne jakostne lestvice, dva, tri mesece je bil številka ena. Prek izpitov, zaradi napornega namiznoteniškega ritma, se udejanja v 3. razredu srednje računalniške šole v Novem mestu, živi v dijaškem domu, vadi pa v središču na Otočcu. »Ve, da mora dokončati tudi šolo, pri tem pri meni kot tudi pri drugih stvareh ni pardona, odstopanja. Je pa zapisan pingpongu, upajmo, da bo to za slovenski namizni tenis res ena dobra zgodba,« pravi Ojsterškova. Logatčan Deni Kožul se je otoškemu namiznoteniškemu središču priključil po kadetski kategoriji, hodi pa v 4. letnik Gimnazije Novo mesto, in sicer na športni oddelek. »Tudi on je predan namiznemu tenisu,« za konec podčrta legenda Andreja Ojsteršek Urh.