To niso želje športa, ampak birokratov

Športniki so športniki. A ti in panožne zveze za svoje delovanje potrebujejo denarne vire, ki prihajajo iz različnih logov. Eni so državni, država pa na ravni planiranja, birokratskega, tudi določa smernice športnega razvoja in funkcioniranja. Slovenska vlada je na redni seji sprejela letni program športa za 2014., hkrati je določila tudi besedilo predloga resolucije o nacionalnem programu športa za obdobje naslednjih deset let, sprejeti ga mora še državni zbor. Država Slovenija naj bi iz proračuna letos za programe športa zagotovila 14,888.366 evrov, od tega 13,343.182 za programske in razvojne naloge ter 1,545.184 za športno infrastrukturo.

Programe in problematiko ob tem poznajo odgovorni po zvezah pa tudi stari prekaljeni mački športnega funkcionarstva, kot je Tomo Levovnik. »Nekorektno je, da gre za resolucijo, ki traja deset let, glede na izjemno nepredvidljiv gospodarski in finančni položaj v Sloveniji in tudi Evropi. Gospodarstvo pa je ena od pomembnih prvin sofinanciranja športa. Po drugi strani je to dokument, ki omogoča, nikogar pa ne zavezuje, da je to treba realizirati. Predvsem mislim na tisti del, da nikogar ne zavezuje pri sistemskih rešitvah. To pomeni, da bi imela država, ko bo to v parlamentu sprejeto, jasne zadolžitve. Ali več denarja, ali usmeritev v objekte, ali usmeritev v šport otrok in mladine. Sem eden od tistih, ki po vsebinski plati v teh težkih gospodarskih časih vztrajam, da bi morda moral biti otrokom in mladini omogočen brezplačen dostop do športnih dejavnosti. Drugi segment pa je ta, da program ne definira vrhunskega športa ne po organizacijski, ne po statusni, ne po finančni plati. To je nabor nekaterih želja, ki pa na žalost tudi niso želje samega športa, bolj ali manj uradnikov in birokratov. Da bodo potem mahali z listi brez jasne vsebine in jasnih obveznosti,« je povedal nekdanji predsednik Veslaške zveze Slovenije. V takšen koncept spada uradna nastavitev Edvarda Kolarja v vlogo generalnega direktorja direktorata za šport, in to kar za pet let z možnostjo podaljšanja. Levovnik meni, da bi bilo imenovanje korektno, če bi bilo usklajeno z mandatom vlade.

Državi se vrne več kot prispeva

Bojan Žmavc je predsednik Kajakaške zveze Slovenije, ki je sicer, recimo temu, manjša, a zelo uspešna panožna zveza. »Nacionalni program je resolucija, nima pa zakonske moči. Konkretna izvedba se kaže v zakonskih in podzakonskih aktih. Glede na stanje, kakršno je, pa je letni program športa še kar sprejemljiv. Indeksi so ostali enaki, vprašanje pa je tudi, kakšno naj bo razmerje med programi in objekti. Imamo športe, ki so vrhunski, pa nimajo objektov, nekateri pa jih imajo preveč. To je vprašanje, ki bo v športni politiki zelo pomembno. Na vseh frontah pa se premalo ukvarjamo z društvi, osnovna celica je društvo, ne zveza. Društva pa komaj živijo. Zveza je toliko močna, kolikor ima močne svoje člane, klube. Drugače, sredstva za letne programe se ne zmanjšujejo enormno. To pa ne pomeni, da je to idealno. Šport je dokazal, da je produkt, ki je nadpovprečno uspešen. Denarja, ki ga država dobi od športa nazaj, recimo od davkov od prireditev, je več od tistega, kolikor prispeva, vključno z lokalnimi skupnostmi. Pomembno je, da v sklopu ekonomsko-socialnih okoliščin, v katerih smo, ko se drastično znižujejo sponzorska sredstva in donacije, da je vsaj letni program športa in fundacije ostal na isti ravni,« je Žmavc pojasnil svoje videnje.