Nisem sledil denarju, temveč srcu

Marko Milić je zagotovo človek, ki je zaznamoval zadnji desetletji slovenskega športa, predvsem pa košarke. Danes je 39-letni Kranjčan zgleden oče ter mož in aktiven promotor košarke, pogodbeno sodeluje s Košarkarsko zvezo Slovenije, kamor pa ni pripet na sesek, ampak je zveza našla možnost ter njega in še tri nekdanje igralce financira prek evropskih sredstev. Milko z družino živi v Ljubljani, redko ga pot vodi v košarkarske Stožice, pogosteje je na teniških igriščih, kjer uspešno nastopata njegovi hčerki. Minilo pa je dobro leto, odkar je sklenil bogato športno pot.

Je bilo težko začeti civilno življenje, kot ga poznamo navadni smrtniki?

Sprva zagotovo ni bilo lahko, a mi je prijal počitek, ker sem ga potreboval. Po mesecu dni pa se je pojavila želja, tako v glavi kot telesu, da poiščem nov izziv. Hitro smo našli skupni jezik s Košarkarsko zvezo Slovenije, kjer spremljam mlade igralce od 10. do 17. leta, poleti pa sem angažiran v reprezentancah mlajših starostnih kategorij.

Igre, žoge in dvoran niste pogrešali?

Sem, predvsem adrenalin napetih končnic in zafrkancijo s soigralci v garderobi in na avtobusu. Več kot 20 let sem imel svoj ritem. Imel pa sem tudi to srečo, da sem se košarkarsko zadovoljil in končal takrat, ko sem sam hotel. Vseh 20 let kariere sem bil zdrav.

Kako pa so žena in otroci sprejeli dejstvo, da je mož in oče z njimi?

Po enem mesecu me je žena že vprašala, kdaj spet grem (smeh). Otroci in žena so veseli, ker smo skupaj. Zdaj lahko hčerke spremljam na poti v šolo, vse uspehe in neuspehe lahko delimo bolj osebno med sabo, ne več le prek telefona... Pa za božič smo skupaj.

Imate srečo, saj takega prehoda iz igralskega v običajno življenje niso imeli vsi.

Zavedam se tega. Kar nekaj nekdanjih športnikov, ne le košarkarjev, ima težave. Ko si aktiven športnik, si povsem osredotočen na to, kar delaš. Saj ne da bi pometal probleme pod preprogo, a vidiš le šport. Ko je pa tega konec, se pojavijo težave v zasebnem življenju, precej je ločitev... Menim, da bi morale tudi zveze ali pa olimpijski komite pomagati nekdanjim asom, ki so se svojčas slikali ob vseh mogočih sponzorjih ter tako pomagali pri financiranju. Nisem zagovornik pokojnin, ampak izobraževanja, predvsem pa spoznanja, da obstaja nekdo, ki je pripravljen pomagati.

Zaslužili ste dovolj za mirno življenje. Vam je žal, ker ne boste dobili pokojnine iz lige NBA, ki pripada igralcem, ki dovolj dolgo igrajo v tej ligi?

Ni mi žal. Povrhu vsega se je precej menjala ta doba, kako dolgo je treba ostati v ligi. Jaz sem vedno sledil srcu. Ko je bila liga NBA prekinjena, sem šel v Turčijo in igral za milijon. Pa sem se vrnil v Ameriko in igral za 100.000 dolarjev, pa še davek od tega sem plačal. Hotel sem igrati v ligi NBA, to sem uresničil. Pred tem pa sem sanjal še o dresu Olimpije in slovenske reprezentance.

Ste še kaj aktivni? Vas zamika, da kdaj zaigrate s prijatelji?

Seveda, vsak dan tudi tečem, pogosto igram tenis.

Bili ste mojster zabijanja. Bi danes to še šlo?

Jasno! Imam to srečo, da imam skočnost gensko pogojeno. Zabijem z lahkoto. Me pa potem naslednje jutro bolijo kolena in hrbet, malce težje vstanem.

Pogrešamo vas na tekmah v Stožicah.

Spremljam in gledam, veliko sem tudi na poti, zato sem redkeje na domačih tekmah Union Olimpije.

Vas kaj boli pri srcu, ko je klub v tako klavrnem stanju?

Logično je, da mi ni vseeno, kaj se dogaja s klubom. Toliko je teh čudnih odločitev, nenavadnih potez in vsega drugega... Žalostno je to, kaj se dogaja s klubom. Dejansko pa premalo vem, da bi sodil. A vidi se, da se je izgubila pripadnost klubu. Tudi zato, ker se igra preveč lig. Gledalci so zmedeni... Vsaka ekipa bi morala pri sebi vedeti, kolikšen je njen domet, v kateri ligi lahko igra. Tekmovalen naboj je zbledel. Po srcu sem navijač. Upam, da se zadeva dvigne. Ne spuščam pa se v debate o prisilnih poravnavah... Morali bi več govoriti o košarki, ne pa o odhodih mladih košarkarjev in praznih tribunah.

Včasih je bil košarkarski prvoligaš tudi Kranj, kjer sta kariero začela z Gregorjem Fučko. Kdaj se bo v Kranju spet igrala prvoligaška košarka s poudarkom na produkciji mladih obetavnih fantov?

Delamo na tem. Kranj ima kopico strokovnjakov, a žal vsak vleče malce na svojo stran. Lojze Milosavljevič je tudi v ZDA priznan skavt za mlade igralce. Janez Rajgelj je idejni vodja nove košarkarske zgodbe v Kopru, zaslovel je s svojim delom pri ljubljanskem Slovanu. Tu je tudi Franci Podlipnik, za nameček je še župan naklonjen športu, predvsem pa je pomembna baza vsaj 500 otrok, ki radi igrajo košarko. Žal se tudi tu dogaja, da mladi odhajajo na svoje stroške trenirat drugam ali celo v tujino.

Janez Rajgelj je bil vaš košarkarski oče. V letu 2016 je imel aktivno vlogo pri vzpostavitvi košarkarskega centra na Obali, potem pa je zaradi konceptualnih razhajanj odšel.

Krivica ga vedno prizadene. Malce si je že opomogel. A je bil vnovič naiven. Tak je bil vedno, saj pozabi poskrbeti za svojo rit. Ko se loti projekta, je 24 ur pri stvari in povsem osredotočen. Bistveno je, da ima za cigarete in bencin. Tak je bil v Slovanu, pri Olimpiji in v Kopru. Žalostno je, ker se je v Kopru tako končalo z njim.

Včasih so lahko nekdanji košarkarji prišli na Košarkarsko zvezo Slovenije le na kavo, danes pa ste prevzeli oblast.

Delamo po najboljših močeh. Morda so premalo izpostavljeni programi, ki so namenjeni košarki za mlade in otroke. Trudimo se, bi se pa spodobilo, ko bi tako Košarkarska zveza Slovenije kot klubi premogli nekaj samokritike. Ne more biti zveza za vse dežurni krivec. Ali pa da bi zveza trdila, da so klubi neambiciozni in neorganizirani. Premalo nas je, da ne bi sodelovali. Treba je biti realen, negativne energije pa je tako ali tako že preveč okoli nas.

Nis(m)o stalno zaposleni, kot bi si morda lahko nekdo napačno predstavljal, da smo tu zaradi denarja. Smo aktivnejši v obdobjih, ko je to treba. Roko nad vsem pa drži generalni sekretar Rašo Nesterović, mi smo zraven.

Sloveniji pa se obeta tudi poglobljeno sodelovanje z ligo NBA.

Čez en teden odhajam v London, kjer me čaka NBA-klinika. Z nekaj nekdanjimi igralci bomo delali z otroki. Slovenija pa bo imela možnost, da se priključi k ligi NBA junior, ki bi jo igrale slovenske osnovne šole med sabo. Ideja je dobra, je pa treba biti pameten in dosleden, predvsem ne smemo pozabiti na lastno indentiteto. Imamo izvrstno tekmovanje Super šolar, za katero skrbimo 50 let, v njem pa sodeluje 280 osnovnih šol. Sodelovanje z ligo NBA nam lahko prinese pluse tudi na drugih področjih, zato tak most ne bi smel škoditi.

Tudi vaši hčerki sta se zapisali športu.

Po eni strani me je strah, ker vem, kaj vrhunski šport prinaša. Po drugi strani pa sem vesel, ker ju nisem sam usmeril, ampak sta tenis vzljubili prek igre. A v sfero vrhunskega športa šele prihajata. Trenirata pred šolo, vozimo jih v Domžale ali Kranj, skupaj po potujemo po Evropi na turnirje. Trenutno sta uspešni. A pozor: šport je maraton. Treba je zdržati.

Leto 2017 je tu. Kaj pričakujete?

Nisem ravno Nostradamus. Miru ne bom prinesel, naj to stori Božiček. Si pa želim, da bi na stvari gledali z bolj pozitivne plati. Dovolj mi je tega, da se najprej sliši: to se ne da, to je nemogoče... Gremo v leto 2017 z več upanja in povezanosti. Vsem želim lepo in pozitivno leto.