Nikoli 
potešena 
sla po 
zmagah

Svetovno prvenstvo ni samopostrežna trgovina, v katero prideš in si vzameš vse, kar hočeš, je rekel Jakov Fak po končanem biatlonskem SP na Finskem. Olajšan, ker se mu je prav na zadnji tekmi vendarle posrečilo priteči in pristreljati naslov svetovnega prvaka, a hkrati nezadovoljen, ker si je želel še veliko več. Tak pač je, neizprosno ambiciozen do samega sebe; po uspešnih letih tekmovanja za slovensko reprezentanco, naš je postal v sezoni 2010/2011, pa tudi do tistih, s katerimi dela.

Potreboval je spremembo

Lani je postajalo čedalje bolj očitno, da se ljubeči odnosi med Jakovom in trenerjem Urošem Velepcem – čeprav ima ta seveda še naprej največ zaslug za to, da smo Slovenci Faka »ukradli« Hrvatom – krhajo. Jakov, ki se mu je odličje na olimpijskih igrah v Sočiju izmuznilo, je želel in potreboval spremembe. Bali smo se, da bo počilo, a so se zadeve uredile prijateljsko in elegantno. Jakov je dobil svojo ekipo, osebna trenerja Tomaša Kosa in Janija Grila, nikoli ne pozabi omeniti niti zdravnice dr. Nade Rotovnik Kozjek, ki mu svetuje glede prehrane, počitka in regeneracije.

Na letošnjo sezono, zelo pomembno tudi zaradi svetovnega prvenstva, se je pripravljal v rodnem Gorskem kotarju. Daleč od radovednežev, blizu ljudem, ki ga zares poznajo in razumejo njegovo predanost temu, kar počne. Oni ga pač ne vprašajo, tako kot slovenski novinarji, na primer, kako to, da je najboljši takrat, ko je najteže. Tak sem, navadno reče. In da se je prav na takšnih tekmah, kot je bila tista zadnja na letošnjem svetovnem prvenstvu, polna živčnosti in taktičnih izzivov, imenitno bojevati z najboljšimi.

Težave s streljanjem

Da tudi sam spada mednje, Jakov Fak, ki je pri 28 letih za vrhunskost v tem športu še dokaj mlad, prav dobro ve. Norveški biatlonec Ole Einar Bjørndalen je bil nekoč njegov vzornik, zdaj se lahko z njim enakovredno kosa. Tako kot z Martinom Fourcadom, na primer, in tudi vsemi drugimi velikimi biatlonskimi imeni. Na zadnje tekme sezone je šel kot tretji v skupni uvrstitvi, da bo za to vrhunsko uvrstitev moral garati prav do konca, je bilo jasno njemu in nam. In prav sam bi si pri nastopih najbolj želel več konstantnosti. Predvsem pa manj zgrešenih strelov.

Jakov je telesno odlično pripravljen in zato v teku hiter kot strela, tudi taktično močan, pri streljanju pa se mu še zatakne. Na posledice zaradi zmrznjenega prsta, zaradi katerega je moral izpustiti kar velik del prve sezone v slovenski reprezentanci, se ne izgovarja, čeprav je odtlej njegov občutek na sprožilcu drugačen. Da bodo spremembe pri načinu treninga zdaj potrebne prav pri streljanju, pravi, in če v Sloveniji ne bo našel prave rešitve, bo moral po pomoč k tuji stroki. Vse za to, da se bo lahko še naprej kosal z najboljšimi.

Čas za jurčke

Obljublja, da se bo prihodnje sezone lotil zelo ambiciozno. Razmere za njegov naskok na skupno zmago v svetovnem pokalu počasi res dozorevajo. Seveda bi mu bilo ljubo, če bi bil lahko na tekmah, zlasti največjih, ob njem tudi eden od obeh osebnih trenerjev. Za zdaj dobiva napotke po telefonskih sporočilih, pred tekmo na SP mu je Kos na primer poslal sporočilo spodbude, češ da se bo zgodila velika predstava. Na progi mu pomaga Velepec. Ne, nista sprta.

Za vrhunske dosežke sem sposoben tudi ob takšnem načinu dela, pravi Jakov. »Spoštujem pomembne vloge trenerjev in drugih spremljevalcev, a ko si sredi takšnega boja, odločajo predvsem osebne sposobnosti,« je po zlatu na SP povedal v intervjuju za Delo.

Utrujenost po dolgi in naporni sezoni seveda čuti, zato bo čas tudi za počitnice. Morda v Toskani. Pa med svojimi, družino in prijatelji, s katerimi bo, pravi simpatični fant iz Mrkopalja, tudi letos strastno gobaril. V gozd gre po jurčke, sprostitev in energijo, s katero se bo kmalu lotil novih priprav. Z enako neizprosno ambicioznostjo kot do zdaj. Veliko je sicer že dosegel, a bolj kot o tem razmišlja o še nedoseženem. Potem ko zmagaš enkrat, hočeš to storiti še enkrat, pa tretjič, četrtič … Sla Jakova Faka po zmagah še zdaleč ni potešena. Nadvse se veseli prihodnjega svetovnega prvenstva v Oslu. Tekme na Holmenkollnu so res nekaj posebnega, pravi Jakov, ki je lani tam zmagal v sprintu. Zadovoljen je tudi, ker ima zdaj manj težav z zdravjem kot nekoč, uspešneje se brani, hitreje okreva. Vse za to, da bo na biatlonskih tekmah lahko še velikokrat poskrbel za tisto veliko predstavo.