Nikoli ne bo 
pozabil Primoža Glihe

V zadnjih 40 letih je velik pečat v nogometu na Balkanu pustil tudi 81-letni Miroslav Blažević - Ćiro, ki danes živi v Zagrebu. Leta mu ne pridejo do živega, misel je bistra in iskriva. Rojen je v Travniku (BiH), bil je igralec, od leta 1968 tudi trener. Sprva v Švici, potem na Hrvaškem, Kosovu, v Franciji, Grčiji, Iranu, Sloveniji in na Kitajskem. Med svoje največje uspehe šteje naslov državnega prvaka Jugoslavije (leta 1982 na klopi Dinama) in tretje mesto s Hrvaško na svetovnem prvenstvu v Franciji.

Kaj dela, kako živi najboljši trener na svetu iz leta 1998, ko je Hrvaška slavila bron na svetovnem prvenstvu, Ćiro pa je bil junak naroda?

Sine moj, človek božji, koga še zanima, kdo sem jaz in kaj počnem. Sem upokojen, konec je. Moji dnevi niso nič posebnega. Upokojenci se srečujemo po Zagrebu, pijemo Franckovo kavo, ki bi nam jo zavidali tudi v Braziliji, in obujamo spomine.

Modre in izkušene se vedno posluša. Vi ste eden tistih, ki jim gre prisluhniti.

Pa saj nimam kaj povedati. Precej je mladih ljudi, ki bi morali kaj povedati.

Vidim, da brez politike v vašem življenju ne gre. Bili ste velik zagovornik dr. Franja Tuđmana in član HDZ-ja. Na nedeljskih parlamentarnih volitvah ste podprli zagrebškega župana Milana Bandića.

Da, on je moj prijatelj. Vedno ga podpiram. A bolj ko ga podpiram, slabši volilni rezultat doseže.

HDZ se je najboljše odrezal v volilni tekmi za stolčke v saboru. Se zdaj državi boljše piše?

HDZ je zmagal zelo prepričljivo. Andrej Plenković je prava politična zvezda, ki bo prinesla Hrvaški precej dobrega. Vsaj upam.

Bo poskrbel tudi za šport?

Ne vem, koliko ga mika šport. A ga bom nagovoril, da ne bo slučajno pozabil na nas.

Bili ste politik in trener pa tudi športnik. Kaj od tega je najtežje?

Biti politik!

Zakaj?

Vedno si kriv, po navadi pa pristaneš na cesti.

Pa saj se trenerjem tudi ne piše bolje.

Deloma res. V politiki je precej večja odgovornost.

Nogomet vas še zanima?

Seveda me, tekme spremljam redno. Na stadione pa ne hodim. Po navadi sedim doma sam in gledam tekmo.

Povsem sami?

Da, družina živi v Švici. Tu je ostal le sin Miro.

Ste ponosni na sina?

Sem, ima svojo nogometno šolo. Dobro dela. Malce me je presenetilo le to, da me ni nikoli vprašal za kakšen nasvet. Očitno je mislil, da ne razumem nogometa.

Pa ne le na nogomet, spoznali ste se tudi na smučanje. Kronike pravijo, da ste bili leta 1952 državni prvak v smučarskem teku. Za vami smo zaostali tudi Slovenci.

Kje je že to... Če dobro pomislim, nisem smučal že 40 let. Takrat sem si poškodoval koleno. A v tistih letih sem bil dober in hiter. Pa tole moram tudi povedati: Slovence vas imam zelo rad. Dobri ljudje ste.

Slovenec je danes tudi na vrhu Uefe, evropske nogometne zveze.

Srečen sem, ker je tako prepričljivo zmagal na teh volitvah!

Zakaj ta sreča?

Poglejte: Slovenec, moj sosed, je šef Uefe. To je velika stvar! Še večja pa, da pride človek iz male Slovenije na sam vrh organizacije, ki je po svoji moči identična moči posamezne države. Slovenci ste imeli vedno prave ljudi, ki so znali vladati.

Poznate Aleksandra Čeferina?

Precej sem slišal o njem. Prepričan sem, da bo iz Uefe napravil uspešno in močno organizacijo. Povedali so mi, da je zelo sposoben. Ob tem pa ni nepomembno: zaupanje vliva tudi s svojo podobo, visok, slok in eleganten je. Ni debel.

Toliko komplimentov na račun Slovenije pa že dolgo ne!

Sine, poslušaj: res spoštujem raven civilizacije in kulture, ki ju premorete. Rad imam tudi vašega premierja dr. Mira Cerarja, iz častne družine prihaja, lepo je vzgojen. Le tiste žice na meji mu ni bilo treba postaviti.

V izvršnem odboru Uefe bo imel Čeferin tudi vašega rojaka, nekdanjega asa z nogometnih zelenic, Davorja Šukerja.

Mislim, da bosta soseda zgledno sodelovala.

Se vračate kaj v Slovenijo? Leta 2003 ste bili kralj Murske Sobote.

Tam ni nikogar več iz časov, ko sem bil trener. Tega je že tako dolgo... Ostali pa so prijetni spomini. V Murski Soboti so me imeli res radi, pazili so name.

Kateri slovenski igralci so vam naredili največ sivih las?

»Zagotovo Zlatko Zahovič. Nikoli pa ne bom pozabil, kako mi je tisti mali Primož Gliha v Splitu zabil tri gole, Slovenija in Hrvaška pa sta remizirali na kvalifikacijah za SP 1998.



Katera liga je danes močnejša – naša ali vaša?

Menim, da sta ligi precej enakovredni. Vsi pa vemo, da se vse začne in konča pri denarju. Mislim, da je tu Slovenija vsaj korak pred Hrvaško.«

Ste ponosni na zagrebški Dinamo v ligi prvakov?

Sem, trener Zlatko Kranjčar opravlja dobro delo, a nima dovolj kakovostnih igralcev. Brez dobrih nogometašev nimaš kaj iskati v tako močnem evropskem tekmovanju. Bojim se, da bodo ostali brez točk.

Je pa Dinamo dobro zaslužil s prodajo igralcev.

Saj veste, kako je v življenju: ovc in novcev pač ne moreš imeti hkrati.

Ko takole na jesen življenja delate obračun, v prvi vrsti sam s sabo potem pa z okolico, vas skrbi ob pogledu na današnje stanje v športu?

Ne. Verjamem, da se bodo razmere popravile, da bo država naredila svoje in pomagala. Ponosen sem, ker sem s svojimi igralci tolikokrat osrečil narod. Nikoli pa nisem onečastil športa. Vedno sem se trudil, da sem bil moralen.

Od kod ta želja?

To je pa iz družine, tako sem bil vzgojen. Precej vere in Boga je bilo pri nas. Ko je Bog toliko navzoč, potem je težko narediti kaj slabega. Vedno se vprašam, Bog, ali bi bilo to pametno ali ne?

Ste še danes bogaboječi?

Seveda sem. Še sam sebe se bojim. Če bi komu naredil kaj slabega, ne bi mogel s tem živeti. Rad imam ljudi.

Kam zdaj?

V pekel.

Dajte no.

Šalim se. Tako ali tako bom pristal v nebesih.

Kaj vam je ob zadnjem obisku povedal vaš osebni zdravnik?

Pravi, da ne bom dolgo živel, če bom imel tako monotone dneve. Veste kaj – sem ga že zamenjal. Zdaj bom hodil k drugemu.

Prej ste hoteli nekaj o Slovenkah.

Slovenke so prave mačke! Bil sem s tremi, a so me na koncu vse tri zafrknile in me zapustile.