LJUBLJANA – Nekaterim leta ne pridejo do živega. Tak je tudi Pavle Polanec, nekdanji center ljubljanske Olimpije. Več kot 30 let je igral člansko košarko (16 let v Olimpiji), kariero pa sklenil v Kamniku, takrat jih je imel že 50. Pred dnevi je slavil 68. rojstni dan! Še vedno čil in zdrav, poln življenja. Nekaj ur pred našim obiskom je prišel iz Dalmacije. Z družbo, prednjačijo veterinarji, je jadral na Dugem otoku.
Brez domače podpore
Pavle, po rodu Ljubljančan, je odraščal v Šiški. Kariero je začel v Iliriji, tedanji trener Jani Šenk ga je povabil na trening, Pavle je takrat hodil v 8. razred. Kmalu ga je opazil Boris Kristančič in ga leta 1966 pripeljal v Olimpijo. Starši so vedeli, da trenira, navdušenja pa oče Mirko in mati Pavla nista kazala. Na trening je bežal čez okno, oče pa si je ogledal le eno sinovo tekmo v Hali Tivoli. Kljub temu to ni ubilo Pavletove želje in volje. Zato je bil tudi nagrajen. »Oditi v Olimpijo je bilo tako, kot bi šel na Luno! Olimpija je bila institucija, prva peterka zmajev pa strah in trepet. Tudi če smo se zabavali, smo v Sloveniji vse premagovali za 30 točk. Ne pa tako kot danes,« Pavle potegne paralelo z današnjimi časi. Že v prvi članski sezoni je zaigral z zmaji na finalnem turnirju lige prvakov v Madridu. Ljubljančani so dvakrat tesno izgubili, a pustili izvrsten vtis. »Prvič smo potovali z avionom. To je bilo doživetje. Do tedaj je bil za nas že praznik, če smo šli z vlakom iz Ljubljane v Maribor,« se nasmeje Pavle, ki je v nadaljevanju pri Olimpiji dobil novega trenerja. To je postal dr. Mik Pavlovič, s katerim pa nista našla skupnega jezika. Na eni od tekem proti Crveni zvezdi je Polanec s 24 točkami napolnil koš Crvene zvezde. Nekaj dni pozneje je do 35. minute grel klop. Ko ga je Pavlovič le poklical, mu je obrnil hrbet in odkorakal v slačilnico. S to potezo si je Pavle zaprl vrata v jugoslovansko reprezentanco. Leta 1970 je dobil novo zadoščenje – po menjavi trenerja je Olimpija s Polancem postala državni prvak.
Veterinar naj bo
Vmes je Pavle študiral. V nasprotju s kolegi, ki so se odločili za ekonomijo in podobne vede, se je zapisal veterini, ki pa je ni končal. Temu je bil blizu, ko je šel leta 1977 za tri sezone v Celje. Novi trener Krešimir Ćosić mu je rekel, da je prestar, zato je šel preko Trojan v Libelo, s katero je bil trikrat drugi v 2. zvezni ligi, za nameček pa še prvi strelec tekmovanja. Vsako leto so ga Ljubljančani vabili nazaj, a prave ponudbe ni bilo. »Saj veste, Slovenec Slovencu ne bo plačal,« pikro in iskreno pripomni Polanec. V Tivoli ga je vrnil šele Makedonec Lazar Lečić, ki je leta 1980 sedel na klop Olimpije. »To so bili super časi. Čeprav do 29. leta nismo smeli na tuje. Vsi najboljši smo igrali doma, dvorana Tivoli je bila polna. Igrali smo zastonj,« nadaljuje Pavle, ki je še tri leta ostal doma. Pri 35 letih bi mnogi končali kariero. Pavle je ni. Poleti 1984 je podpisal prvo profesionalno pogodbo s turškim klubom ITU Istanbul. »Postal sem prvi slovenski janičar v Turčiji. Igral sem konkretno, po več kot 20 točk sem redno dosegal,« se pohvali z učinkovitostjo.
Turkom ga je priporočil zdaj že pokojni igralec Sija Nikolić, ki je po obračunu Partizana in Olimpije (Polanec je dosegel 35 točk) predlagal Pavletu, naj se preizkusi na tujem. Ni omahoval, na pogovore pa je odpotoval kar sam. »Podpisali nismo ničesar. Čeprav sem mislil, da bi morali. So me hitro potolažili: polovico dogovorjenega zneska sem dobil takoj, drugo pa v obrokih. Do zadnjega centa so mi plačali,« pohvali Pavle korektne Turke. Da bi prišel pripravljen, je poleti pridno vadil v ljubljanskem Mostecu, a si je nerodno poškodoval gleženj. Na prvi dan priprav je prišel z oteklo nogo in nategnjenimi ligamenti. Menil je, da bodo z njim celo prekinili pogodbo. Pa Turki niso obupali. Poslali so ga na pregled k izvrstnemu ortopedu, ki je Polancu predpisal tri tedne strogega počitka. Vmes so v klubu angažirali še enega tujca. Kdo bo igral, Američan ali Pavle, je odločala zadnja pripravljalna tekma. Gleženj je zdržal, Pavle pa je moštvo popeljal v polfinale turške lige! Izločila jih je šele Karsiyaka. V drugi sezoni niso bili tako uspešni. Tudi zato, ker niso imeli srečne roke pri izbiri tujcev. Hrvaški košarkar Ante Đogić je prišel v Istanbul z zajetnim trebuščkom, kar je Polanca zelo jezilo.
Rad za volanom Vrsto let velja za navdušenega, a tudi hitrega voznika. Menda ima še vedno v lasti rekord na poti med Ljubljano in Celjem po stari cesti. V času igranja v mestu ob Savinji je to pot premagal v 24 minutah. »Danes vozim precej počasneje,« pravi nekdanji košarkar celjske Libele. Po domačih tekmah Olimpije je pogosto sedel za volan stoenke in odbrzel na Bled in nazaj, da je iz sebe iztisnil še zadnje atome adrenalina. |
Silak Kotnik
»Začel sem izgubljati stik s svojimi v Ljubljani,« pojasni Pavle, kaj ga je vleklo domov. Da, spet k Olimpiji! Prepričala sta ga sekretar kluba Rado Lorbek in predsednik Emil Milan Pintar. Ekipo je vodil Janez Drvarič, ki ga Pavle ceni in spoštuje. Zatem je Pavle vadil pod taktirko Vinka Jelovca in Zmaga Sagadina. V Ljubljano so prihajali mladi in nadarjeni košarkarji. »Ko je prišel Slavko Kotnik, je znal žogo tako močno prijeti, da je voda pritekla iz nje. Močan je bil tako, da je lahko traktor iz dreka sam potegnil. Pa se je veliko naučil in dobro razvil. Že takrat je imel dobro roko,« se spomni, kako je za soigralca dobil obetavnega Slavka Kotnika. Po poškodbi meniskusa je Pavle leta 1988 prekinil športno pot. Lotil se je posla. S prijateljem sta imela v letih 1989 in 1990 priznano dalmatinsko gostilno. Časi so bili za posel težki, inflacija pa je požrla dobiček. »Lepo je bilo, zaslužili pa nismo nič,« si kljub temu tega poizkusa ne žene k srcu.
Z Avstrijci nad Real
Leta 1989 ga je prijatelj Marko Tomaževič nagovoril, da je šel z njim, Francijem Volajem in Jožetom Senico v Celovec v tamkajšnjega prvoligaša Regenerina. V drugi sezoni so bili tako uspešni, da so po izločitvi slovaškega Interja prišli do tekme z madridskim Realom, s katerim se je prvič meril dobrih 20 let prej – na finalnem turnirju v Madridu v sezoni 1966/67! Pa tudi dve sezoni v Celovcu nista bili sklepna postaja uspešne kariere. Dušan Hauptman in župan Litije Mirko Kaplja sta ga prepričala, da zaigra v KK Litija, kjer je pomagal moštvu do 1. lige. Potem so klubski apetiti poleteli v nebo, Pavle je bil prestar za te hece, zato se je vrnil v Ljubljano. Ker kri ni voda, je prišel za leto dni pomagat matičnemu klubu Iliriji. S 50 leti pa je igral še v Kamniku, kjer je končal leta 1998. »Imel sem ta privilegij, da sem igral z Borutom Bassinom in njegovim sinom Luko, bil sem tudi v ekipi z Ivom in Jako Daneuom. V Novem mestu me je na drugi strani v dresu Krke pričakal mladi Matjaž Smodiš. V Slovenski Bistrici pa smo igrali proti golobrademu Saniju Bečiroviću. Moj moto je, da se igralci ne delimo na stare ali mlade, ampak dobre in slabe. Če sta mlad in star enakovredna, naj igra mladi. Sicer naj se mladi dokažejo in zaslužijo minute,« pojasni svojo košarkarsko filozofijo. Nikomur ni priznal, da je boljši od njega. Bal se ni nikogar, čeprav je imel že nekaj križev na grbi. Tudi z Juretom Zdovcem je na treningu igral ena na ena, pa mu Zdovc ni bil kos.
Na tenis z Oblakom Pavle Polanec je navdušen tenisač, rad se druži z drugimi legendami slovenskega športa. Pogosto se srečujejo v BTC Mileniumu, kjer prekriža lopar z Branetom Oblakom, Srečkom Katancem, Primožem Ulago, Bojanom Križajem in drugimi. |
Olimpija v srcu
Košarko spremlja še danes, najraje severnoameriško ligo NBA. Na tekme Olimpije ne hodi, čeprav je klub ostal v njegovem srcu. Boli ga, ker imajo tako hladen odnos do nekdanjih igralcev. »Ko sem bil v Splitu, me je srečal nekdanji tajnik kluba. Spomnil se me je, z mojo drago sva morala z njim na večerjo,« opiše, kako si odnos do legend predstavljajo nekaj sto kilometrov južneje. Ni mu prav, ker je bila Olimpija včasih velik klub in institucija, danes pa je le bleda senca tega. »Vem, da so drugi časi. Mi smo igrali s srcem, danes bi pa vsak imel milijon,« še okrca nove generacije, ki najprej vprašajo, kaj in koliko bodo dobili, in ne, kaj bodo dali klubu. Niso krivi le igralci, tudi to je jasno Pavletu, ki uživa življenje. Iz Ljubljane se rad umakne na Kras, kjer ima vikend.