Nekoč na igriščih, zdaj skrbi zanje

Ko gre za slovenski ženski rokomet, ne gre mimo Tatjane Polajnar oziroma Tanje Polajnar. Bogato kariero je težko uokviriti v omejen časopisni prostor, Tanja pa je z nekaj iskricami nakazala, kako je potekala njena športna pot. »Rokomet je bil v Škofji Loki zelo priljubljen, še vedno je, vidimo, koliko reprezentantov izhaja iz tega mesta. Nato smo se preselili v Železnike, tam pa je ženski rokomet še bolj čislan in tudi dosti uspešen. Z Alplesom sem igrala v drugi jugoslovanski ligi, namreč, ker sem že v rosnih letih imela pravo figuro, sem se kar hitro prebila v prvo postavo. Logična pot je potem bila, da prestopim v Olimpijo, kajti tudi srednjo zdravstveno šolo sem nadaljevala v Ljubljani. Belinka Olimpija pa je nekako bila slovenska reprezentanca v malem. To so bili čudoviti časi, nastopale smo v prvi zvezni ligi, predvsem poudarjam, da smo bile klapa, prava ekipica. Imele smo super razmere, sploh tu v Tivoliju, klubsko vodstvo je bilo urejeno, tudi pokrovitelj. Le vprašanje časa je bilo, kdaj lahko postanemo državne prvakinje,« je pripoved uvedla Polajnarjeva. A jugoslovanska kuhinja tudi v ženskem rokometu ni kuhala v prid Olimpijinim lovorikam. »Govorilo se je, da moramo vseeno počakati še nekaj let, da bo čas, ki prihaja, naš. Da za zdaj nismo organizacijsko in igralsko tako močne. Klubski izidi, tudi zaradi izgube pokrovitelja, niso šli navzgor. Vedela sem, da če želim priti v jugoslovansko reprezentanco, moram zamenjati klub. Med ponudbami zagrebške Lokomotive, splitske Dalme in beograjskega Radničkega sem se odločila za zadnjo. Še danes mi ni žal, to so bila prečudovita leta. Sprejeli so me za svojo, tudi športni uspehi so bili fantastični.« Postala je članica izbrane vrste nekdanje skupne države, z njo pa je leta 1990 na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji osvojila srebrno odličje.

Delovne navade

»Krimovo igralsko obdobje je res posebna zgodba. Nisem bila več mlajša igralka, razpadla je Jugoslavija in osamosvojila se je naša država. Razmišljala sem, kje bi nadaljevala kariero. Dogovarjala sem se za Nemčijo, Španijo, a tudi zaradi osebnih zadev sem se vseeno želela vrniti domov. Marta Bon, moja nekdanja soigralka iz Olimpije, je bila trenerka na Krimu, predlagala je prihod v ta klub. A to je bilo v tistem času, kot da bi Rašo Nesterović prišel igrat košarko na Janče. Vztrajnost Bonove, s tem, da je prepričala tudi Zorana Jankovića, podpornika in dobrotnika mladih rokometašic na asfaltu z Rakovnika, je bila odločilna. Janković, za igranje je dejal, da mi lahko ponudi le službo, je privolil v to, če Marta Bon garantira, da bo Krim državni prvak. Prvo leto nam ni uspelo, drugo smo že bile državne in pokalne prvakinje. Takrat sem delala denimo osem ur v službi na Electi, odšla na trening, konec tedna so bile tekme, to je bilo moje življenje. Krim je vedno bolj in bolj napredoval, do dveh naslovov evropskih prvakinj na koncu,« je nadaljevala. Teh ni dočakala v igralnem dresu, saj je športno pot sklenila 1997. »Menim, da sem športno pot končala ob pravem času. Telo se je po tekmah veliko dlje regeneriralo, opravljala sem seveda svoje delovne obveznosti. In vsi vemo, tako kot je Zoran Janković do sodelavcev zahteven kot župan, je bil kot direktor prav tako, verjemite mi. Za kar sem mu hvaležna, od njega sem se naučila in prevzela veliko delovnih navad,« pravi nekdanja kapetanka izbrane vrste, ki je na sredozemskih igrah v Bariju leta 1997 osvojila zgodovinsko bronasto odličje.

No, Tanja Polajnar je v rokometu igrala na vseh položajih. Pri Alplesu je začela na levem zunanjem, pri Olimpiji ni bilo pravih levorokih rokometašic, zato je prešla, kot desničarka, na netipični položaj desne zunanje. V jugoslovanski mladinski reprezentanci so jo, zaradi poškodbe druge igralke, prestavili na črto, na mesto krožne napadalke. »No, še v Alplesu sem na tekmi na Reki igrala celo na levem krilu. V Krimu sem bila celo srednja zunanja, pri veterankah tudi desno krilo. Največje uspehe sem seveda dosegla v vlogi krožne napadalke,« je dodala raznovrstna igralka. Brez Krimovega zdajšnjega kakovostnega padca, po 21 zaporednih državnih naslovih ga je letos prehitelo Zagorje, in finančnega kolapsa seveda ni šlo. »Če ne gradiš na svojih igralkah, če nimaš vsaj tri četrt svoje baze, se prej ali slej dogodi podobno. Vemo, da Krim zelo dobro dela s podmladkom, vračajo se k ljubljanskemu bazenu. Tudi Olimpija se pobira, kar mi je zelo pri srcu. Pri Krimu se je zgodilo pomanjkanje sponzorskih sredstev, nespametno se je podpisovalo s tujimi igralkami, ki niso bile s srcem pri Krimu. Prišle so, odigrale in pobrale denar. Ne moreš biti stalno v vrhu, so vzponi in padci. A treba je biti vztrajen.«

Prenova Žaka

Tanja Polajnar je zdaj direktorica Javnega zavoda Šport Ljubljana, to pomeni zavoda, ki upravlja športne objekte in športno infrastrukturo, ki je v lasti Mestne občine Ljubljana. »Tu je prek sto športnih objektov, zaradi lažje organizacije pa so s površinami razdeljeni na športne parke. Denimo zdaj bomo naposled prenovili atletski stadion v Šiški, ker so se šele lani Slovenske železnice in Mestna občina Ljubljana sporazumele, da je to zemljišče lastniško urejeno v prid mestne občine. Prej občina in posledično zavod zaradi tega popravila nista mogla vlagati veliko finančnih sredstev. Prenovili bomo stezo in zgradili atletsko dvorano, seveda ves stadion, v pripravi je že izvedba arhitekturnega natečaja. Verjamem v to, da se bo projekt čim prej začel. Pri bazenu Ilirija je denimo tako, da so še delno neurejena lastniška razmerja, MOL je večinski lastnik, drugo ima Plavalni klub Ilirija. Ta trenutno upravlja in vzdržuje objekt, po natečajni rešitvi za prenovo bazena je potrebnih kar veliko sredstev, računalo se je tudi na evropska, vendar teh še ni bilo. S športnim parkom Ilirija na Vodnikovi cesti zadeve še niso formalnopravno lastniško urejene, tega ne upravlja zavod,« smo načeli infrastrukturo ljubljanskega športa, ki na klubskih področjih po uspehih ne preživlja dobrih časov. Vzdrževanje vse te športne infrastrukture je finančni zalogaj. »Nekateri objekti so starejši, a lep dokaz je naša Hala Tivoli. Lani je praznovala petdesetletnico, in še vedno, ne le da samo zadovoljuje potrebe, je nad pričakovanji. Tudi pri eurobasketu 2013 ni bilo nobenih težav, tu je še vedno čudovita ledena dvorana. Dvorano na Kodeljevem bi bilo treba energetsko sanirati, to je velik strošek v jesenskem in zimskem času. Zahteve so večje tudi pri raznih inšpekcijskih službah, to velja vključno z bazeni.«

Proračun Javnega zavoda Šport Ljubljana se polni iz sredstev Mestne občine Ljubljana, delno pa iz tržne dejavnosti zavoda. »Pri novem gimnastičnem centru so bila poleg tudi evropska sredstva. MOL nas s pogodbo vsako leto sofinancira, gre za tekoče stroške vzdrževanja, vsi športni klubi, ki imajo domicil v Mestni občini Ljubljana, imajo sofinancirano uporabo objektov. Ko kandidirajo na razpisu za letni program športa v MOL, dobijo toliko in toliko ur, ki jih izrabijo v naših objektih. Mestna občina Ljubljana pa sofinancira stroške tekočega vzdrževanja,« je razložila. »Ker opravljamo dejavnost na trgu, rekreacija, gostinska dejavnost in koncerti, ki so na naših objektih in površinah, so vsa ta sredstva namenjena vlaganju v objekte. To je prihodek v naš proračun. Denarja za vzdrževanje in investicije je vedno premalo, hvala bogu, da imamo še to možnost.« Letni prihodki zavoda, proračun in tržna dejavnost, so v zadnjih letih povprečno osem milijonov evrov, od tega je polovico proračunskih sredstev, prihodek iz poslovanja pa je približno enak. »Zelo smo odvisni od rekreacije, če je denimo primerno vreme za to. Lanska sezona, ko smo odprli kopališče Kolezija, je bila fantastična, bilo je res vroče poletje. Tu so še koncerti. Odhodki so nekje blizu omenjene vsote osmih milijonov, investicije se vodijo ločeno. Poslujemo pozitivno, za zdaj moram potrkati po lesu, hvala za vso podporo Mestni občini Ljubljana. Smo javni zavod in razliko med prihodki in odhodki vlagamo v vzdrževanje objektov,« je sklenila direktorica Tanja Polajnar.