LJUBLJANA – Star kitajski pregovor pravi, da moški izpolni svoje poslanstvo, ko dobi sina, posadi drevo in napiše knjigo. Slovenski ultramaratonski kolesar Marko Baloh ima sina, ime mu je Erik! Stavili bi, da je katero izmed številnih dreves okoli njegove domače hiše v Črnučah tudi sam posadil. Da pa bi torej izpolnil svoje poslanstvo, mu je manjkalo le še, da napiše knjigo. In da ne bo pomote, o tem je razmišljal že zelo dolgo, kot nam je zaupal. Ne nazadnje je 45-letni Marko vrhunski kolesar že več kot 25 let, profesionalno je začel pedalirati leta 1985, na ultramaratone se je podal petnajst let pozneje. (»Osebno mi je kolo prineslo novo pridobljeno samozavest, saj sem prvič v življenju čutil, da mi tu nihče ni kos. Ko sem se usedel na kolo, je moja sramežljivost izginila.«)
Nedokončana zgodba
Njegova življenjska želja je bila (in je še vedno) – zmagati na Raamu, na najtežji kolesarski dirki čez Ameriko. »Če zmagam – napišem knjigo!« si je želel. Leta so tekla, tako želena posamična zmaga se mu je vselej izmuznila. Vmes je sicer že zdavnaj dosegel vse, kar se je doseči dalo. Če ne drugače, je zdaj z Raamom opravil v obsežni avtobiografiji Nedokončana zgodba, ki bo izšla jutri.
»Smo malo preko polovice, vse je še mogoče!« Tako se začne njegova knjiga, ki jo je spisal pozimi po hitrem postopku. Baloh, ki nasploh (tudi na kolesu) deluje kot odlično programiran računalnik, je ves ta čas, celotno kariero, dnevniško zapisoval svoja spoznanja in vtise. (»Tudi v življenju stremimo po perfekciji in tako je tudi na Raamu, ki predstavlja nekakšen hitri posnetek življenja.«) Vse je še mogoče, torej pravi, res je, še posebno po tistem, kar smo videli ob štirih zjutraj, na Raamu 2011, sredi ravninskega Kansasa. (»Kansas s svojo dolžino, ravnimi cestami brez vsakega ovinka, borno vegetacijo, dolgočasnostjo in tokrat za nameček tudi z nasprotnim vetrom je bil spoštovanja vreden nasprotnik, ki je grozil, da bo postavil mojo pripravljenost, voljo in vztrajnost na hudo preizkušnjo.«) Ko je Marko po hudi krizi, ki jo je doživljal, v objemu svoje žene Irme vendarle oznanil: »Grem naprej!« In je šel, vse do končnega tretjega mesta. (»Raam te nauči vztrajati kljub bolečini... Tistemu, ki prevozi Raam, je vse ostalo v življenju mala malica. Je prava šola za življenje, ki te nauči, kako si postaviti cilj in storiti vse za dosego tega.«)
Balohova knjiga Nedokončana zgodba je nekakšen vodnik po ekstremno težki dirki
Normalno, saj jo je v takšni ali drugačni vlogi prevozil že šestkrat! Za takšen podvig je treba imeti jajca, da o volji in psihofizični pripravljenosti niti ne govorimo. Ta knjiga bo na najlepši način pokazala, zakaj bi imel človek kolo tako rad, kot ga ima rad Marko (»Kolesarstvo je bilo zame vedno in je še danes najlepši šport na svetu!«), ta preizkuševalec človeških mej, ki si vselej poizkuša podjarmiti lastno voljo in obvladati lastno psiho. Pa če (mu) gre ali ne gre! (»Ko dosežemo za marsikoga tako noro visoke cilje, smo sami sebi dokazali, da lahko to letvico naslednjič dvignemo še malo višje. Ko te ta občutek zasvoji, si moraš priznati, da je ultrakolesarstvo postalo tvoje življenje. In tudi vrnitev na Raam ponovno postane realnost.«)
Iz knjige
»Do konca dirke se skozi trpljenje spremeni prav vsak tekmovalec. Večina jih najde moč, za katero sploh niso vedeli, da obstaja, drugi pa v sebi najdejo slabost, ki je v normalnem življenju morda nikoli ne bi spoznali. Raam razgali karakter, pa naj bo to v dobrem ali slabem.«