Pevec in pesnik Zoran Predin je pred dnevi v Stožicah po košarkarski tekmi med Olimpijo in ukrajinskim Budeveljnikom izgubil živce, stopil do sodnika Luisa Lopeza in ga z lepo odmerjenim gostilniškim krošejem treščil naravnost v glavo. Zdaj ko je ULEB ljubljanski klub že oglobil s 25.000 evri kazni, za nameček pa bodo morali naslednje tri tekme Euro Cupa doma igrati za zaprtimi vrati, bo Predina celotna slovenska javnost še bolj pribila na križ, v tem smo Slovenci mojstri. Toda to še ni vse: stari rocker je dobil dosmrtno prepoved ogleda tekem evrolige oziroma tekem pod okriljem ULEB, napadeni sodnik pa lahko proti njemu vloži tudi civilno tožbo.
Zdravnik
potegnil Taubija
Kljub vsemu je nedavni incident v Stožicah mišji prdec v primerjavi z množičnim pretepom, ki se je zgodil pred skoraj pol stoletja, leta 1968 je to bilo, na tekmi med Olimpijo in beograjsko Crveno zvezdo v kultni tivolski dvorani. Napetost je bila v zraku, tekma je odločala o državnem prvaku, dvorana nabito polna, kapetan Zvezde Vladimir Cvetković - Cvele pa, se danes spominja Ivo Daneu, je vso tekmo provociral, izzival publiko in iskal incident; na kar ga je Ivo med tekmo večkrat opozoril. Toda počilo je na drugi strani dvorane. Zapletla sta se ljubljenec tivolskega občinstva Borut Bassin - Taubi, ko je tekel v kontro, in košarkar Zvezde Pajo Pavlović, ki je leto poprej igral za Olimpijo in bil po materini strani slovenske krvi, sicer dober prijatelj z Olimpijinimi igralci tudi po odhodu v Beograd. Pravzaprav vse skupaj ni bilo nič, morda za kakšno obojestransko tehnično, pravi Bassin danes, toda ko je tekel mimo klopi Crvene zvezde, je na njej zagledal dr. Matića, zdravnika, ki ga je nekaj mesecev prej, ko je Olimpija igrala v Beogradu, grdo nategnil, da ga pred dvorano čakajo sorodniki: Taubija so pričakali Cigani, ki jih je naročil prav Matić. Takoj ga je kresnil okoli ušes, v istem hipu pa je čez ograjo vdrla publika in nastal je splošen pretep epskih razsežnosti.
Na juriš sta šla nad zvezdaše tudi legendarna partizanska komandanta, Marjan Dermastia in Franc Puterle, po partizansko Urban in Cure, tako kot Predin zdaj sta sedela na najuglednejših sedežih. Mnogo ni, kar zadeva zagnanost in srboritost, za njima zaostajal niti popularni nogometni sodnik (!) Vlado Jakše. Nekoč eden najbolj znanih Ljubljančanov je prek zvez, ki jih je imel z nogometom po vsej Jugi, odlično uspeval tudi poslovno. Jaka, kot so ga imenovali prijatelji, je bil dobrodošel v vseh družbah, žal pa se v nasprotju z zdajšnjimi nogometnimi sodniki, ki so pravi atleti in asketi, kar zadeva uživanje hrane in alkoholnih napitkov, nikdar ni držal pri strani; prav to ga je pozneje, ko že ni več sodil, stalo preranega odhoda pod rušo.
Za kazen
v Domžale
Marjan Dermastia je bil oče košarkarja Olimpije in jugoreprezentance Matije Dermastie, med košarkarji imenovanega Hors. Kajpak je bil med igralci na igrišču s svojima dvema metroma in krepko nad stotimi kilami ter ogromnimi medvedjimi šapami tudi on. Med drugim je bil stari Dermastia po vojni župan Ljubljane, tisti, ki je ukinil tramvaj, pozneje pa je odšel v Beograd in postal prvi jugoslovanski železničar – bil je direktor JDŽ (Jugoslovanske državne železnice). Taubi se spominja, da je stal na sredi igrišča in vsakega zvezdaša, ki je pritekel mimo, poskušal brcniti v rit; pri nekaterih mu je to uspelo, nekateri so bili zanj prehitri.
Njegov sin Matija, žal ga ni več med nami, je po končani košarkarski karieri odšel med novinarje, na Delu je bil, tako kot med košarkarji, izjemno priljubljen; takšnih, kot je bil Matic, ne delajo več.
Niti Cure ni bil kar tako. V partizanih komandant intendature XIV. divizije, po vojni dolgoletni uspešni direktor Žita, a skoraj bolj znan kot predsednik hokejskega kluba Olimpija v obdobju njenih največjih uspehov. Tudi njegov sin Jani je bil odličen športnik, hokejist kajpak, napadalec Olimpije, državne reprezentance Jugoslavije in olimpijec.
Vsem trem matadorjem je bilo skupno to, da jim je srce bilo za košarkarsko Olimpijo, tako kot bije Zoranu Predinu. Glede kazni, ki jo je dobila Olimpija, pa je bilo tako, da je bila kaznovana, da mora štiri mesece igrati sto kilometrov zunaj Ljubljane. No, ja, končalo se je, da so zunaj Ljubljane igrali v dobrih deset kilometrov oddaljenih Domžalah. Menda je to z zvezami v Beogradu dosegel Boris Kristančič; danes bi ga zagotovo imela v krempljih Goran Klemenčič in njegova KPK.
Gips jim je dal tinte pit Sicer pa – razumljivo – mnogo bolj kot dogodek na povsem nepomembni košarkarski tekmi v ljubljanskih Stožicah, v mednarodnih športnih krogih, zlasti smučarskih, še vedno odmeva postavitev druge proge za slalom na nedavno končanih olimpijskih igrah v Sočiju. Zakoličil jo je Hrvat Ante Kostelić, oče in trener enega najprepoznavnejših svetovnih alpskih smučarjev zadnjih desetih let, Ivice Kostelića in kajpak tudi njegove sestre, še večje šampionke od brata, Janice, ki že več let ne smuča več. Petinsedemdesetletni Gips, tako ga imenujejo, ker je imel v mladosti, ko je igral rokomet, kar naprej polomljene bodisi roke bodisi noge in je nenehno nosil mavec, je bil po koncu športne kariere rokometni trener, med drugim v Celju. Takrat sta Janica in Ivica začela smučati, se naučila slovenskega jezika in postala prijatelja naših smučarjev in smučark, ne nazadnje tudi Tine Maze. To prijateljstvo traja še danes, Ante je celo trenerski vzornik Andree Massija. Ni čudno torej, da so Tina in njeni prileteli iz Sočija s Kostelićevimi, vse skupaj pa je na zagrebškem letališču pričakal eks košarkar, hrvaški podminister za šport, dokazani prijatelj Slovenije, ki ima tudi naše državljanstvo, Petar Skansi. Kontroverzni Gips je torej tako otežil postavitev druge slalomske proge, da so favoriti leteli ven kot po tekočem traku. Med njimi Šved Andre Myhrer in Francoz Alexis Pinturault. Prvi je tako po tekmi izjavil, da je Ante Kostelić idiot, drugi pa, da je senilni starec. Toda tudi Kostelićeva kritikom nista ostala dolžna. Že pred tekmo je Gips napovedal, da bo druga slalomska proga ločila zrnje od plev, kar je po tekmi še enkrat ponovil Ivo, in dodal, da naj tisti, ki znajo smučati samo naravnost in voziti okoli ovinkov le v šesti ali peti prestavi, gredo tekmovat na sindikalne tekme, ne pa na olimpijske igre. |