Slovenski nogometaši so cenjeni in spoštovani na tujem. Tudi v Aziji, kjer je še nedavno igral nekdanji slovenski reprezentant Mitja Mörec. Štiri mesece je bil član vietnamskega ligaša Hoang Anh Gia Lai iz mesta Pleiku.
Komunikacija z rokami
Zaradi zdravstvenih težav, ki pa so že preteklost, se je vrnil, danes pa vadi z ekipo Mure v pričakovanju novega angažmaja. »Imam 32 let, kariere še ne bo konec,« odločno pove. V Azijo je šel ob pomoči Jerneja Kamenška in Nastje Čeha. »S Čehom sva skupaj opravljala tečaj za trenerja C, govorila sva tudi o igranju v Vietnamu, kjer je Čeh že uspešno igral. Potem mi je dal številko Kamenška in on mi je omogočil selitev,« pove Mitja, ki jima je še danes hvaležen za priložnost.
Azijci imajo navado, da se o igralcu natančno pozanimajo, tudi na posnetku si ga ogledajo, a pred podpisom pogodbe ga morajo videti v živo. Mitja se je na testni tekmi izkazal in dobil pogodbo. Na poti v Azijo mu je v letalu družbo delal italijanski poslovnež. Beseda je dala besedo in izkazalo se je, da je Italijan brat Massima Maccaroneja, nekdanjega italijanskega reprezentanta. Mitji je bilo lažje tudi zato, ker je šel v neznani svet skupaj s Hrvatom Darkom Lukanovićem, ki je prav takrat sklenil pogodbo z Vietnamci. »Ljudje so tam zelo prijazni. Angleško govorijo malce slabše, a se trudijo kar z rokami razložiti, česa si želijo,« Mitja opiše, kako je včasih reševal komunikacijske težave. V njihovem jeziku je znal le nekaj nogometnih izrazov, ki jih je potreboval med igro.
Polni stadioni
Vadil je pod taktirko francoskega trenerja Guillauma Graechena, ki je tudi selektor reprezentance do 19 let, v Aziji pa dela že devet let in se je tam tudi poročil. Lani je z reprezentanco do 19 let postal azijski podprvak, kar nekaj bodočih asov vietnamskega nogometa pa je dobilo priložnost ob našem legionarju. Hoang Anh Gia Lai, kjer je igral Mörec, še danes tesno sodeluje z Arsenalom in francosko nogometno akademijo, kjer oboji iščejo nadarjene mlade igralce.
»Vietnamci imajo nogomet radi, stadioni so vedno polni. Manjka pa jim taktične podkovanosti, ki jo osvajajo ob pomoči tujih trenerjev,« pristavi Mitja, ki je bival v klubskem kompleksu, kjer so bila tudi stanovanja. »Igral sem v številnih klubih, a takih razmer nismo imeli nikjer,« pohvali Vietnamce Mörec, ki je na svoji športni poti brcal v Avstriji, Izraelu, Bolgariji, Grčiji, Kazahstanu, Azerbajdžanu ter na Danskem in Nizozemskem. Lastnik kluba je Doan Nguyen Duc, ki si je imperij začel ustvarjati s kavčukom, danes pa s svojim gradbenim podjetjem gradi po Laosu, Vietnamu in Kambodži. Da imajo Vietnamci nogomet radi, potrjuje tudi podatek, da se pridejo celo poročni pari fotografirat na stadion ali v klubski kompleks. Hošiminh je veličastno in moderno mesto, pravi Mitja, ki je videl celotno državo. V teh mesecih se je v Vietnamu najedel riža in morske hrane, ki je tam ne manjka. Vročega, vlažnega in soparnega podnebja, ki bolj prija Afričanom kot Evropejcem, pa se je čez čas vendarle privadil.