LJUBLJANA – Športni tereni po Ljubljani samevajo. V preteklosti je bilo drugače. Tega se dobro spominja Borut Škulj, podobno pa bi nam povedali njegov starejši brat Aleksander ter mlajši, on žal že pokojni, brat Igor ter sestra Irena. Iz Ljubljane so šli v svet, zobe so pokazali teniški konkurenci v celotni Jugoslaviji, se poklicno uveljavili na tujem, danes pa uživajo sadove zasluženega dela. Ko spoštljivo govorimo o njih, lahke vesti zapišemo: to je slovenska ljubljanska teniška dinastija Škulj.
Preudarna mama
»Smo iz Ljubljane, trije bratje pa smo bili rojeni v treh državah: jaz leta 1938 v Zagrebu, že pokojni Igor v Ljubljani, Aleksander pa v Novem Sadu,« pove Borut, ki nas gosti v svojem teniškem centru, ta bo v kratkem dobil veliko okrepitev – v ozadju raste nova hala s tremi tereni. »Tenisu smo se zapisali zaradi naše mame, ki je vedno rekla, da je to lep šport, kjer bomo spoznali vplivne ljudi. Ko poznaš take ljudi, je vse lažje,« pritrdi mamini modrosti. V Rožni dolini v Ljubljani, kjer so živeli, so kar prek ceste, avtov skoraj ni bilo, razpeli vrv in igrali tenis.
Potem je mama v časopisu prebrala članek o tečaju za mlade igralke in igralce v TK Železničar Ljubljana, pogoj je bil, da so otroci dobri v šoli. Tečaja se je udeležil najstarejši – Aleksander. Trener in vodja tečaja g. Banko je bil navdušen nad njim, ko ga je videl na treningu pod Cekinovim gradom, kjer je bilo osem igrišč. Aleksander se je pohvalil, da ima še dva brata, ki ju je pripeljal na trening. Pozneje je s fanti začela vaditi tudi Irena, ki se je rodila leta 1946. »Prosila je, da bi igrala z nami. Bila je zelo nadarjena,« se spominja Borut. »S tenisom smo hoteli zaslužiti. Če ne drugače, pa kot trenerji, zato smo po koncu aktivne kariere vsi postali trenerji v Nemčiji, kjer smo si finančno opomogli,« nadaljuje Borut. Še prej so se izkazali doma. »Bili smo Slovenci, dobri igralci, a so nas Hrvati in Srbi prezirali in bojkotirali. Aleksander je premagal vse tedanje ase (Pilić, Nikolić, Jovanović. Keretić), a ga ni bilo v ekipi za Davisov pokal. Je pa šel gledat treninge reprezentance v Zagreb,« se dni z grenkobo spominja Borut, tudi nadarjen atlet (na 100 m je tekel 10,8), ko se je z brati in sestro boril za prostor pod jugoslovanskim teniškim soncem.
Začel v rudniku, končal v Dakarju
To je bil eden od razlogov, da so bratje pogledovali prek meje. Borutu je bilo 19 let, ko je šel z desetimi markami v žepu v Nemčijo. Morda bi šel še prej, a mu je oče zabičal, da mora končati srednjo šolo. Dan po zadnjem izpitu je bil že na poti v Gelsenkirchen, kjer je dobil prvo službo. Bil je november, zato učitelja tenisa ni iskal nihče, zato je Borut poprijel za kramp in lopato v tamkajšnjem rudniku, 360 metrov pod zemljo. »Spoznal sem, kaj pomeni biti gastarbajter. Vsi kameradi so me izkoriščali,« ni pozabil, kako je bilo težko. A je vedel, da bo prišel njegov trenutek. Po treh mesecih je v lokalnem časopisu že opazil oglas, da iščejo trenerja tenisa. Hitro se je domenil in začel delati. Bil je uspešen. Vmes se je šolal v Kölnu (opravil je dva semestra na trenerski šoli) in med poučevanjem tenisa spoznal tudi študenta iz Dakarja. Beseda je dala besedo in Škulj je skoraj 15 let deloval v Senegalu. Domov se je vrnil predčasno zavoljo bolezni. Zatem se je ustalil v Ljubljani, kjer je gradnjo teniških igrišč začel že njegov starejši brat Aleksander.
Blestela doma, potem trenerka Anke Huber
Korak dlje je šla Irena, ki je doma naredila spoštovanja vredno kariero. Dvakrat je bila jugoslovanska mladinska prvakinja, štirikrat je bila najboljša med seniorkami Jugoslavije, naslove je osvajala tudi v (mešanih) dvojicah. »Pomagali smo ji z nasveti in finančno,« pove Borut, ki jo je povabil v Nemčijo, kjer sta imela skupaj teniško šolo. Irena je bila uspešna trenerka, pod njeno taktirko je vadila tudi svojčas izvrstna Nemka Anke Huber. Irenini in geni dinastije Škulj pa so se prenesli na Irenino hčerko Majo Živec, ki je igrala za Nemčijo, kjer je postala državna prvakinja v kategorijah U12, U14, U16 in U18. Na svetovni lestvici se je najvišje zavihtela 4. januarja 1993, ko je bila na 73. mestu, tri leta pozneje je v ruski Samari osvojila edini turnir v posamični konkurenci. Kariero je predčasno končala zaradi mononukleoze. Kot še številni drugi. Naravna selekcija pri tenisu je milo rečeno kruta. Tako in drugače.
»Tenis ni drag šport. Cenejši je kot smučanje. Če pa hočeš v profesionalne vode, brez dobrega denarnega zaledja ne gre. Trener in tereni stanejo, nič ni zastonj. Med 1000 nadobudnimi so mogoče trije, štirje, ki potem izstopajo. Drugi so vodonoše, pozneje pa dobri rekreativci. Zato pa ima Slovenija danes tako kakovosten in razvit tenis rekreativcev,« za konec doda Borut Škulj, ki je bil leta 1999 na svetovni veteranski lestvici v kategoriji 60+ drugi.
Društvo ŠD Tivoli nadaljuje boj za oživitev Tivolija in ljubljanskega športa. Med 15. in 20. avgustom bo Ljubljana gostila mednarodni veteranski turnir in okroglo mizo o prihodnosti športa v Ljubljani. |
Borut Škulj je ponosen tudi na svojo hčer Mio, ki je bila zelo nadarjena igralka, ki je v konkurenci nekdanje skupne države prišla med štiri najboljše v konkurenci U14. V dinastiji ne gre prezreti še Karmen Škulj (roj. leta 1967, sicer hči Igorja Škulja), ki je bila v letih 1984, 1987 in 1988 državna jugoslovanska prvakinja, v dresu Jugoslavije je nastopila tudi na Hopmanovem pokalu. |