Najmočnejši Slovenec se je krepil z zajčjim mesom

Dviganje uteži sestavlja železni repertoar poletnih olimpijskih iger. Moderni Herkuli oživljajo antične mišičnjake, v Sloveniji pa se je ta šport znašel v povsem zaprašenem zapečku. A slovensko dviganje uteži ima olimpijca, Jože Uranker je leta 1972, seveda za takratno Jugoslavijo, ročko z utežmi dvigal na igrah v Münchnu. A da prideš do olimpijskih iger, je potrebna dolga garaška pot. »Na začetku sem v Celju treniral atletiko. V troskoku sem skočil do trinajstih metrov in pol, s palico pa sem preskočil 360 centimetrov. Nato pa sem na televiziji videl dviganje uteži, pritegnilo me je, in sem leta 1962 prešel v TVD Partizan. Z bratom Slavkom sva ustanovila klub za dviganje uteži. Denarja sicer ni bilo nobenega, a smo vsaj začeli. Bil sem brez trenerja, le enkrat so prišli iz Ljubljane in nam pokazali, kako se sploh dviga. A pri tem storili veliko napako. Namreč, če bi v svojih časih tehnično dvigal tako, kot to počnejo zdaj, iz počepa, bi bil po besedah ruskega trenerja, ta nas je pilil za olimpijske igre, med najboljšimi. V potegu sem namreč dvigal iz škarij, ročko z utežmi si moral potegniti višje, da si lahko skočil v razkorak,« je Jože Uranker že za uvod postregel zanimivost.

Srečal Jesseja Owensa

Dviganje uteži ima v Sloveniji tradicijo, a zlati časi so le spomin. »Sin Marko je imel v Celju klub. Finančnih sredstev ni bilo nobenih, je pa treba za dviganje uteži zelo naporno vaditi. Jaz sem dvignil po 15 do 20 ton na dan. Želel sem dvigniti olimpijsko normo, treniral sem toliko, da je bila že prav groza.» Trud se mu je obrestoval z olimpijskim nastopom v Münchnu, v kategoriji do 82,5 kg je osvojil 15. mesto. »Na tiste čase imam lepe spomine. Najbolj mi je žal, da nisem imel fotoaparata, vsak dan sem namreč srečal Jesseja Owensa, slikal bi se z njim. Z Američani smo namreč stanovali v istem objektu. Še ko sem bil atlet, je bil moj idol. Owens je z nastopi povzročil, da je Adolf Hitler na igrah v Berlinu leta 1936 v jezi zapustil stadion. Na igrah leta 1972 pa sem videl tudi Johnnyja Weissmullerja,« je našega legendarnega dvigalca uteži preplavila nostalgija.

No, ko omenjamo OI na Bavarskem, ne gre mimo vpada palestinskih teroristov in poboja izraelskih športnikov. »Bil sem z boksarjem Matejem Parlovom in suvalcem krogle Ivanom Ivančićem. Dopoldne so se pojavile govorice o palestinskem napadu, in smo šli to preverjat. Izraelski športniki so namreč stanovali na cesti pod nami. Na oknu smo videli zamaskiranca z brzostrelko, dva nemška policista pa sta se pod oknom pogovarjala z njim. Nemška policija je pozneje storila veliko napako, spregledala je, da je bilo teroristov pet, štiri so ustrelili, ko so šli iz helikopterja v beg, peti pa je v njem sprožil bombno eksplozijo in povzročil pokol. Ubit je bil tudi izraelski dvigalec uteži David Berger, ki je nastopal v moji kategoriji. Igre so bile prekinjene za dan, Mateja Parlova, ki je prišel v finale boksarskega turnirja, pa je bilo strah, da se ne bodo nadaljevale, rekel je: ’Kako naj se vrnem brez zlate medalje?’« je nov detajl razkril Jože Uranker. Ta ima dve srebrni odličji z balkanskih iger, na sredozemskih se je okitil z dvema bronoma, petkrat je bil državni prvak, 31-krat pa je izboljšal rekordne znamke nekdanje skupne države. Kje pa je bil boljši, pri dviganju uteži v potegu ali v sunku? »V sunku sem bil boljši, v potegu sem največ dvignil 133 kilogramov, toliko zdaj dvigajo že ženske,« se je malce pošalil. Kot vzornika v svoji panogi pa je nekoč najmočnejši Slovenec navedel sovjetskega orjaka Jurija Vlasova. »Njega sem občudoval, navduševal pa me je tudi Poljak Waldemar Baszanowski.«

Zveza ni plačala hotela

No, časi športnega udejstvovanja Jožeta Urankerja in današnji v tem težkoatletskem športu so seveda drugačni. Je pa danes 76-letni Celjan iz rokava potegnil zanimivost, kako se je prehranjeval za dviganje težkega bremena. »Poznal sem kmetovalca, ki mi je nenehno dostavljal zajce. Jedel sem namreč le zajčje meso, prebral sem namreč, da ima največ beljakovin. Ne vem, ali nisem v karieri pojedel kar sto zajcev. V neki celjski reviji so zapisali, da sem jih snedel dvesto, a jih nisem toliko,« je navrgel slovenska legenda dviganja uteži, mi pa smo zaradi šaljive podrobnosti kar bruhnili v krohot. «Zdaj so stvari povsem drugačne, tudi zaradi dopinga,« je dopolnil Uranker. Nato je padla še ena cvetka o nekdanjem slovenskem dviganju uteži. »Na zdajšnji celjski pedagoški šoli je bila garderoba tako majhna, da smo lahko naenkrat vadili le trije ali štirje, drugi pa so trenirali v drugi izmeni. Ni bilo prostora, bilo je grozno,« je dodal Jože, ki je s fanti, in brez trenerja, svoje mišice tesal tudi v nekdanji tiskarni Cetisa. »Mladi danes gledajo le na denar, koliko bodo zaslužili, jaz pa pravim, da moraš najprej nekaj pokazati z rezultatom. Deset let sem naporno treniral, da sem prišel do njega,« je ošvrknil današnjo lagodno mladino. Ve se, kdo so velesile v dviganju uteži, zato smo strokovnjaka v tem športu povprašali, katera šola dviganja mu je najbolj pri srcu. »Danes medalje pobira vzhodni blok, Američanov ni nikjer. Nas je dva meseca za olimpijske igre v Münchnu vadil ruski trener. Poskušal mi je spremeniti tehniko dviganja, medtem ko sem s staro dvignil že velike teže. Poleg tega sem moral jesti surovo meso, ker je trener navrgel, da to uživajo ruski dvigalci uteži.«

Da je slovensko dviganje medijsko zapostavljeno, pa sploh ni posebna pogruntavščina. »Ničesar se ne piše o njem. Sem častni predsednik Težkoatletske zveze Slovenije, a me sploh ne obveščajo o stvareh. Kaj bi še postoril za ta šport, a se v Ljubljani držijo kar za sebe. Najbolj me moti, da so spremenili kategorije in da mojih rezultatov in tistih sina Marka ni omenjenih nikjer. Na sina sem zelo ponosen. Porušil je vse moje rekorde, bil je najboljši dvigalec Jugoslavije, ne le Slovenije. Njegovih 160 v potegu in 190 v sunku v kategoriji do 90 kg v Sloveniji ne bo nihče več dvignil,« je bil odločen Jože Uranker. Bil je sinov trener, ko je Marko na svetovnem prvenstvu leta 1993 v Melbournu dvignil za odlično 10. mesto v potegu in skupno 12. »Za Avstralijo nam je dvojne obleke in pot plačal celjski podjetnik Zdenko Pilih, zveza pa je trdila, da je plačala hotel. A ni bilo tako. Naj omenim, da so na letališču ob enih ponoči čakali izseljenci v narodnih nošah s šopki, in sva že menila, da čakajo prihod katerega našega politika. So pa čakali naju. Eden od izseljencev je nato tudi plačal stroške hotela,« je razkril Jože Uranker.

Brez omembe dopinga, ki je v nekem obdobju razžrl ta šport, seveda ni šlo. »Na olimpijskih igrah nisem bil na kontroli jemanja prepovedanih poživil, bil pa sem na sredozemskih igrah leta 1975 v Alžiriji. Takrat sem osvojil bronasto odličje, ko sem se spustil z odra, se mi je takoj priključil kontrolor, brez njega nisem mogel narediti niti koraka. Takoj sva odšla v ambulanto. Se pa spomnim, da je naš trener videl nekega bolgarskega dvigalca na münchenski olimpijadi, ko je vzel anabolike. V moji kategoriji so zaradi pozitivne kontrole na preverjanju jemanja nedovoljenih poživil diskvalificirali desetouvrščenega Avstrijca Reinholda Platzerja, zato sem se s 16. mesta pomaknil za eno navzgor,« je namignil legendarni slovenski mojster v dviganju uteži Jože Uranker.