Pred nami so trije tedni evropskega nogometnega prvenstva. Čeprav brez udeležbe Slovenije, bo med EP med slovenskimi zaposlenimi zagotovo spet močno poskočil odstotek bolniških. Moj znanec, denimo, je že napovedal, da ga bo zagrabilo v križu. Z mano ne bo tako hudo, najbrž pa bom junijske večere od šestih do enajstih zvečer malce slabše slišal – klice iz kuhinje, spalnice in kopalnice (iz pivnice jih ni več, odkar sem se preselil).
Mnoge bodo zasrbeli prsti in bodo v stavnicah polagali novce na svoje favorite. Ljubitelji nogometa, ki še premorejo za ščepec zdrave pameti in dvoma, na lokalne dogodke namreč že zdavnaj ne stavijo, saj je nespodobnih novic o nameščanju izidov precej več kot kolikor toliko spodobnih tekem.
Saj ne da bi dali roko v ogenj, da je vse, kar se dogaja na EP, pošteno in čisto kot solza, toda verjetnost, da jih bodo golmani kot za stavo spuščali skozi noge, sodniki pa mižali na eno oko in gledali skozi prste, je precej manjša kot v kaki slovenski ali italijanski ligi. Pa čeprav bo tokrat prvenstvo na Poljskem in v Ukrajini, kjer so čez noč nadbalkansko navili cene na neljudsko raven. Holivudsko. Navijače, ki zvesto sledijo svojim nogometašem, je pač treba temeljito opleniti.
A obstaja tudi lepša, najlepša stran fuzbala. Da je to preprosta igra, v kateri na koncu vedno zmagajo Nemci, je nekoč izjavil angleški golgeter Lineker, meni pa se zdi, da ima prav najboljši slovenski igralec vseh časov Branko Oblak. Pred dnevi je v priložnostnem intervjuju dejal, da se mu zdi, da je to edini šport, v katerem slabši lahko premaga boljšega. Ali najrevnejši najbogatejšega, bi lahko dodali. Zato sam bog ne ve, kdo bo 1. julija v Kijevu okrog enajstih zvečer dvignil osemkilsko srebrno lovoriko, morda je jasno le prerokovalski slonici Citti iz krakovskega živalskega vrta.
Zato bomo od petka, ko bodo 14. EP odprli prosperitetni Poljaki in bankrotirani Grki, navijali tudi Slovenci. Jaz bom držal pesti za Grke. Stavil pa na Nizozemce.
