LJUBLJANA – Medtem ko pri nas cvetijo narcise in se odpirajo regratovi cvetovi, je dežela Božička in tisočerih jezer na severu Evrope še vedno pokrita s snegom. Tega je bilo bržčas še več minuli mesec, ko so na Finskem že dvaintridesetič pripravili legendarno dirko s tekaškimi smučmi. Več kot 400 kilometrov dolgega teka od finsko-ruske do finsko-švedske meje (ki mu Finci rečejo Rajalta Rajalle – hiihto, pri čemer bodo vse tri besede zvenele veliko bolj finsko, če naglasimo prvi zlog) se je letos lotilo 280 tekačev. Med sedmimi Slovenci, ki so minuli mesec sedem dni v klasični tehniki tekli po belih prostranstvih, je bil tudi Ljubljančan Jani Bele, ki se je teku ob severnem tečajniku pridružil sedmič.
Snežinke silile v oči
»Ko že misliš, da si na Finskem doživel vse, te dežela znova preseneti. Letos je bil na koncu prvega dne tako močan snežni vihar, da zaradi drobnih snežink, ki so nam silile v oči, nismo ničesar videli. Drugi dan se je svež sneg tudi do deset centimetrov debelo prijemal smuči. Dan pozneje je sledila odjuga in odriv z rokami je bil skoraj nemogoč, kajti palice so se do polovice zarile v sneg. Ponoči je vse to zmrznilo, kar je prineslo nevarno poledenelo progo. No, potem pa so sledili fantastični dnevi brez oblačka, kot naročeni za tek na smučeh,« strne celotedensko popotovanje na tekaških smučeh Jani Bele, sicer dolgoletni gorski reševalec.
Zmrznjene
kisle kumarice
Potovanje po Finskem, kakršnega se že okoli dve desetletji loteva tudi peščica slovenskih navdušencev, pa zaradi prostrane proge, speljane po gozdovih, poledenelih jezerih in celo ledenih rekah ni samo tekaška poezija, temveč tudi preizkus samega sebe. »Dnevi minevajo, ti pa si obkrožen z zasneženo pokrajino. Ne vidiš ne mest ne hiš ne ljudi niti divjih živali. Te se splašijo ob zvoku snežnih sani, ki gredo pred vsako skupino tekmovalcev in nam utirajo pot ter rišejo smučino. Stalnica so le okrepčevalne točke, na katerih domačini ponudijo topel čaj, rozine in kumarice, a te so zaradi nizkih temperatur pogosto zmrznjene,« med nasmeški pojasni Jani in doda, da se tekmovalci na začetku razdelijo v štiri skupine, ki se s startne točke podajo z enodnevnim zamikom. Premagovanju finskih širjav, na katerih se temperatura spusti tudi do minus 25, pripiše naš sogovornik tudi izjemno dobro organizacijo, kajti lepo urejena topla prenočišča čakajo utrujene tekače tik ob progi.
Nikoli več …
Če so rekreativce, ki so si to zimo zaradi muhastega vremena bore malo potešili tekaško žejo na Pokljuki, v Kranjski Gori ali kje drugje, ob tem zapisu iz Finske zasrbele pete, ni odveč dodati, da tovrstne podvige toplo priporočajo samo dobro pripravljenim. Kaj lahko se sicer zgodi, da imaš že po prvih 60 kilometrih, kolikor jih je v povprečju treba premagati vsak dan, tekaških smuči vrh glave. Pa tudi če se na tekmo odpraviš dobro pripravljen, se zna zgoditi, da v tekaški dnevnik, ki beleži utrinke s popotovanja, ob koncu zapišeš: »Nikoli več!« Sicer pa dobro obveščeni vedo povedati, da je še vsakdo, ki se je po 440 kilometrih trdno odločil, da se nikoli več ne vrne, že ob letu osorej snedel besedo...
Poleg peripetij, povezanih s tekaškimi mažami, neugodnimi padci na poledeneli progi in uničeno tekaško progo, ki jo je ponoči poteptala čreda losov, je naš sogovornik doživel tudi takšne finske trenutke: »Proga poteka tudi po zaledenelih jezerih. Tu in tam vidiš domačine, ki so v led zvrtali luknjo in šli lovit ribe. Enkrat smo se jim pridružili in videli, kako so v desetih, petnajstih minutah iz vode zvlekli ducat krasnih rib. Iz njih so nam pozneje naredili potico z ribjim nadevom. To smo sicer pojedli, a močno dvomim, da je bil med nami kdo, ki bi si želel še kdaj ponoviti tak obrok.« |
