Na startu hotela sleči še hlačke

Brigita Langerholc Žager. Purfl od atletinje in od človeka, bi se dalo zapisati, mirne duše. S svojo neverjetno sproščenostjo in odprtostjo ter hkratno izjemno senzibilnostjo je dodobra zapolnila vsak kotiček fenomenalne Maxijeve slaščičarne, kjer se sicer dobivam z mojimi gosti, slavljenkami in slavljenci. En sam prešeren smeh, ena sama človeško topla pozitiva, en sam vrelec vsega nenarejeno lepega in dobrega, predvsem pa spontanega in še iskrenega. Brez zadržkov in brez kompleksov. Ženska, da malo takih. Res. Občudovanja mojega vsekakor še kako vredna.

»Nekje sem izbrskala podatek, da je naša rodbina v te, naše kraje, prišla že davnega leta 1850. No, jaz sem na svet privekala v Kranju, na veliko veselje očeta Vincenca in mame Nade, v njej je tudi nekaj južne krvi, kar je vsekakor vplivalo tudi na mojo temperamentnost in značajsko odprtost. Živeli smo v vasici Pevno, nedaleč od Škofje Loke, v katero smo se potem tudi preselili, v Podlubnik in to moje zgodnje obdobje je očitno name naredilo velikanski vpliv, saj imamo zdaj, ko imam svojo družino (Brigita je mamica trem deklicam: Tayi, Ajdi in Niji, op. p.) odločen namen, da se preselimo nazaj na vas. Že zelo zgodaj sem se srečala s športom, z rokometom in odbojko pa z atletiko tudi, in če bi bila takrat v Škofji Loki močna ženska rokometna ekipa, bi skoraj zagotovo ostala v rokometu, tako pa so me usmerili v atletiko. Prvi trener je bil današnji uspešni odvetnik Veljko Jan, ki me je tudi spravil v Kranj, na resnejše ukvarjanje z atletiko. Mi je pa danes mogoče čisto mičkeno žal, da odrasli niso prepoznali mojega nespornega likovno-risarskega talenta. Ko danes pogledam svoje risbe iz prvih šolskih let, so resnično dobre. Tudi z gobelini sem se ukvarjala, v kar me je pa mama posvetila in pri njih snovanju sem se tudi nekako umirila. Ja, sicer sem bila takrat znana kot en mali gavner, plezala sem po drevesju in pridno trgala obleke, tako da je mati imela kaj za šivati in krpati,« se pošali in usta se ji razlezejo v nalezujoč smeh.

»V gimnazijo, in sicer športno, sem šla kar v Ljubljano. Od nekdaj sem pač hotela v širni svet in Ljubljana je bila vsaj malo tega, širnega sveta. Bila sem vozač v trikotniku, saj sem se iz Škofje Loke peljala vsak dan v šolo, v Ljubljano, od tam v Kranj, na trening, iz Kranja pa domov, v Škofjo Loko. Sem kaj kmalu ugotovila, da te razdalje še najhitreje premagam, če štopam, kar mi je potem zelo uspevalo. Ko sem vsemu skupaj dodala še rolerje, sem poleg običajnih treningov sama sebi dodala še vsakodnevne vožnje z rolerji. V gimnaziji sem že dosegla velik uspeh, saj sem zmagala na European Youth Olimpic Festivalu, na 400 m, in pri 18 sem se odločila za resno treniranje atletike, kar je pomenilo vsaj devet treningov, vsak ljubi teden, tako da sem zrelostno, pubertetniško zbluzila dokaj pozno, pa še to ni bilo nekaj pretiranega. S prijatelji sem malo ven hodila, oni so kadili, jaz sem samo kavo pila, a se je vseeno to pohajkovanje poznalo pri rezultatih, tako da sem kaj hitro vse žure lepo opustila in se posvetila le trdemu treniranju, pa so se hitro tudi rezultati vrnili. Po končani gimnaziji sem pregledala pet ponudb, vse so prišle iz Amerike, in sem se usodno odločila, da grem tja študirat. Pa sem morala težke, res težke sprejemce opraviti, delala sem jih v Gradcu, v Trstu in v Zagrebu in nikakor ni bilo preprosto. Sprejeli so me na University of Southern California, na šolo, ki jo je obiskoval tudi slavni Steven Spielberg. Ko sem sedla na letalo za Los Angeles, me je stisnilo v prsih in pol leta je bilo kar precej hudo, sva z mamo bili pogosto na telefonski zvezi pa tudi kakšna solza je v slušalko zdrsnila, priznam, no, potem sem se dodobra ujela. Imela sem tudi štipendijo, kar je pomenilo, da so me Amerikanci v popolnosti financirali, kar ni bilo niti slučajno malo denarja. Stanovala sem v študentskem kampusu, sobo sem delila z neko Mehičanko, ki ni bila športnica, vendar je bila res nekaj posebnega, saj je imela svoje rituale, če se smem tako izraziti in je vstajala sredi noči, ob petih zjutraj, pa še najina soba je mejila na zelo prometno ulico, tako da spala praktično nisem. Ta ameriški sistem študija in treniranja je dober tudi zaradi tega, ker iz tebe zgradi samostojnega in dodobra odgovornega človeka, to pa drži. Že leta 1999 sem si priskrbela svojega prvega menedžerja, saj sem bila ustrezno ambiciozna in sem se že takrat zavedala, da brez ustrezne profesionalizacije tudi v tem segmentu pač ne bo vrhunskih rezultatov. Dobila sem tudi posebno študentsko priznanje, nagrado za najboljšo študentko športnico, za kar sem morala imeti povprečje ocen več kot 9. Tistega leta sem postala tudi prva Slovenka, ki je pretekla 800 m pod dvema minutama, kar je bil kar precejšen dosežek, kakor tudi uvrstitev v polfinale na 800 m na svetovnem prvenstvu pa zmage na univerzijadah tudi. Uspeh, ki me je ganil, lahko rečem, da celo do solz, je bil vsekakor popolnoma nepričakovano 4. mesto na olimpijadi v Sydneyju. Res sem ga bila še kako vesela. No, potem sem leta 2001 diplomirala, a sem potem še dve leti ostala v Ameriki, kjer sem si našla prostor pod atletskim soncem pod okriljem Louisa de Oliviere, zelo znanega trenerja, uspešnega, saj so njegovi varovanke in varovanci zmagovali tudi na olimpijadah. A na nesrečo je kmalu neozdravljivo zbolel in se poslovil, jaz pa sem se vrnila domov, kjer mi je moj današnji mož, spoznala sva se na nekem treningu, v Medulinu, kjer je bil sparing partner kolegici Jolandi Čeplak, uredil, da sem lahko trenirala pod okriljem trenerja Saviča. Ta je imel svoj domicil v Pulju in z možem naju je njegova bakica sprejela v stanovanje, ko sva se odpravila na 14-dnevne treninge v Pulj. Takrat sem imela službo v Slovenski vojski, kar je vendarle pomenilo neko eksistenčno varnost. Ponosna sem bila in sem še dandanašnji na come back, ki sem ga udejanjila s 5. mestom na evropskem prvenstvu. Ogromno mi je pomenil ta rezultat, saj se je zgodil po tem, ko so me nekateri že ne le pozabili, temveč tudi odžagali, pa sem jih presenetila, spet enkrat!« z veseljem ponosno pove.

»Potem so počasi že prišli trije porodi v petih letih, kar tudi ni bilo kar tako. Sama sebi sem obljubila, da bom enkrat udejanjila tudi vročo željo po igranju klavirja. In jo bom res, tako, kot sem že udejanjila in kajtanje in jahanje. Saj je bilo lepo v atletiki, tudi kaj smešnega sem doživela, kot, na primer, takrat, ko sem bila pred neko tekmo prav posebno motivirana in popolnoma osredotočena na start in sem se potem, v tistem predtekmovalnem transu, začela na stezi pripravljati za nastop in sem slekla pajkice, pa sem slekla hlače in sem hotela sleči še hlačke, pa so me, hvala bogu, pravočasno ustavili. Ja, je bilo kar hecno. Šport mi ni nikoli vzel privatnega življenja, vsaj ne do neke usodne mere. Kuhati sem se naučila, čeprav brez slabe vesti iskreno priznam, da me vsakodnevna obvezna kuha preprosto – ubija. Morskega psa s pomladno zelenjavo in z blagim priokusom kitajske kuhinje pa vseeno pripravim tako slastno, da žanjem pohvale. Zadnje čase svoje znanje predajam mladim v Radovljici, moje želje gredo v smeri organizacije mednarodnih taborov, na katere bom povabila vse moje prijatelje, vrhunske strokovnjake z vsega sveta, ki mi jih je uspelo spoznati. Tudi to bom naredila, garant!« zagotovi tako odločno, da ji človek preprosto mora verjeti.

Brigita Langerholc Žager, želim ti, da ti nikoli in nikdar ne bi pošla tvoja življenjska, vsega občudovanja vredna sila, ki jo manifestiraš v vsakem gibu, v vsaki besedi, v vsakem spontanem smehu ali samo nasmehu. Želim ti tudi zdravja in še enkrat zdravja, ki naj ti, skupaj s samo tebi lastno dobro voljo, služi še dolgo, dolgo, dolgo. Vse dobro in najboljše za tvoj rojstni dan. Iz srca!

 Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili:

Slaščičarna Maxi

Vinska klet Mastnak, Zdravko Mastnak, s. p.

Cvetličarna Gardenia, pasaža Maximarketa