Na Reki bi mu 
postavili spomenik

»Bil bi bumbar, če bi zdaj razmišljal o čem drugem kot o Rijeki,« je na začetku poletja rekel Matjaž Kek, ki pa ima letos še težjo nalogo kot lani. Po pokalni zmagi in drugem mestu v prvenstvu so se apetiti reških navijačev, ti ponosno in bojevito nosijo naziv Armada, močno okrepili.

Od nezaupanja do evforije

Kek, mojster taktike in veliki motivator, kot ga med drugim opisujejo zdaj zelo spoštljivi hrvaški mediji, navdušenju ne podlega. Zato ker ve, iz izkušenj, da se poraz prej ali slej zgodi, in takrat zna biti prav zaradi poprejšnje evforije zelo hudo. Navsezadnje se mu je pred desetimi leti, takrat je bil trener Maribora, zaradi slabših rezultatov že zgodilo ljudstvo: vdor navijačev, ki so odločno zahtevali njegov odhod. Razsoden, kot je, se je umaknil. In se, kot še nekajkrat pozneje, iz tega marsičesa naučil.

Ko je sedel na klop reškega kluba, mu, Slovencu, ki je imel pred tem za povrh neuspešno trenersko epizodo v Savdski Arabiji, hrvaški mediji večinoma (še) niso bili naklonjeni. »Ampak jaz sem jo vozil po svoje, tudi sem poropotal, zmagal prve štiri tekme, nato se je nezaupanje začelo taliti,« pravi Kek, ki so ga na Hrvaškem razglasili za najboljšega trenerja lanske sezone.

Pojejo mu slavospeve, ponujajo mu dosmrtno pogodbo z Rijeko, radi bi mu zgradili spomenik... Za zdaj se na Reki sicer gradita le nov stadion in športni center, kar se Matjažu Keku zdi super in nujno potrebno, nogometna infrastruktura na Hrvaškem je tudi v primerjavi s tisto v Sloveniji zares uboga, trdi, a ga je hkrati malce strah odtekanja energije, še bolj pa evforije.

Ko se vmešajo kravatarji

Teh Matjaž Kek čisto zares ne mara, niti pozitivnih niti negativnih. Zato ker ne prinese nič dobrega, pravi. »V življenju je tako, da lahko v enem trenutku doživljaš evforijo, v naslednjem pa se zgodi tragedija. In za zdravje zagotovo ni dobro, da vse to doživljaš pretirano čustveno.« Zato obžaluje vse tiste trenutke, ko so tudi pri njem na plan privrela premočna čustva. Vključno z metanjem steklenice in krepkimi kletvicami, ko se reprezentanci Slovenije na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki tako nesrečno ni uspelo uvrstiti v nadaljnje tekmovanje. »Takrat so ljudje izgubili stik z realnostjo in mislili, da je Slovenija nogometna velesila. A glave se po porazu ali dveh spet streznijo in takrat lahko spet normalno funkcioniraš.«

Ko je Matjaž Kek prevzel slovensko reprezentanco, je bila ta 77. na Fifini lestvici, z njim se je povzpela na 15., ne prej ne pozneje ni bila tako visoko. Pa je kljub temu moral oditi. Na vse negativne reči, ki so se dogajale v zakulisju, na »kravatarje, ki mešajo drek«, je pozabil, njegovi spomini imajo, pravi »domoljubni naboj«, so spomini na ekipo neverjetnih in predvsem med seboj tesno povezanih fantov.

Brez poraza 14 tekem

Za Matjaža Keka je bila podrejenost posameznika, pa naj bo še tako vrhunski, kolektivu najpomembnejša, tak je pravzaprav trend v sodobnem nogometu. Najbrž je tudi zato Matjaž Kek že vso svojo nogometno kariero pravzaprav tako uspešen. »Igral sem za svoj rodni klub, ko je ta dosegal največje uspehe, vodil sem ga pri osvajanju državnih naslovov, reprezentanco peljal na svetovno prvenstvo … Za to bi marsikdo plačal, meni pa se je to kar zgodilo,« pravi Kek, ki z Rijeko, ta kar trinajst tekem zapored ni okusila poraza, znova piše eno tistih zgodb, ki se nekaterim kar zgodijo. Potreben je tudi poljub sreče, pravi Kek. Ampak tudi ta se ne zgodi zgolj po naključju.

Na Reki, pravzaprav živi v Opatiji, se počuti odlično. Morje, kozarec dobrega vina in klepet z domačini, tudi to je blizu še vedno zavednemu Mariborčanu, ki živi za nogomet, a noče biti »fahidiot«. Nogomet je pomembna reč, pravi, bolje, da se ljudje pogovarjajo o njem kot o neumnostih, ampak na svetu so tudi druge reči, dobra glasba, na primer. Tekme včasih gleda kot čisto običajen gledalec, s pivom in kikirikijem, za šankom se mu zdi včasih zabavno poslušati komentarje nogometnih »vseznalcev«, za strokovne razprave ima sodelavce. Uspeh je posledica timskega dela, ponavlja vedno znova. Njegov čedalje boljši nogometni sogovornik je sin Matjaž. Tudi on igra nogomet, da je Kekov, mu prej škodi kot koristi, zraven pa pridno študira in za povrh »spoštuje vse in vsakogar«.

Ob čemer Matjaž Kek starejši gotovo občuti še malce več ponosa, kot ga bo takrat, ko bo v hrvaškem prvenstvu na reški Kantridi podlegel tudi Dinamo.