TENIS

Na olimpijadi mu je sodnik ukradel finale

Objavljeno 06. avgust 2017 12.52 | Posodobljeno 06. avgust 2017 12.54 | Piše: Drago Perko

Čeprav se niso vrnili z medaljami, so lahko ponosni na svoje dosežke.

Ekipa je spet doma. Foto: Urban Urbanc/Sportida

LJUBLJANA – Ovire so v glavi. Telo pa zmore veliko in še več, kot si lahko mislimo. Tako razmišljajo tudi gluhi športniki, ki kljub svojemu hendikepu uspešno nastopajo v tekmovalnih arenah. Niti slovenski niso izjema. Včeraj so se vrnili iz turškega Samsuna, ki je med 18. in 30. julijem gostil 23. olimpijado gluhih.

»Tako malo je zmanjkalo do medalje. Kljub temu smo lahko več kot le ponosni na naše športnike,« je v imenu Zveze za šport invalidov Slovenije Paraolimpijski komite zbrane pozdravil podpredsednik Gregor Gračner, tudi sam izvrsten športnik, košarkar na vozičku. Morda je prav zato malce lažje razumel 22-letnega teniškega igralca Marina Kegla, ki je domov prišel kot četrti na svetu. V malem finalu ga je ugnal Rus Panjuškin, v polfinalu pa je nesrečno klonil pred Ekvadorcem Vasquezom. »Glavni sodnik je popravil linijskega in dosodil dobro žogo. Jaz sem out zelo dobro videl in sploh nisem šel na žogo. Pri rezultatu 4:3 in 40:30 zame v tretjem nizu... Moralo bi biti 5:3 zame. Tedaj se mi je zrušil svet, saj mi je glavni sodnik dobesedno ukradel finale,« še po vrnitvi domov Kegl ni skrival besa nad sodnikom, ki je zelo slabo opravil svoje delo. »Žal mi je. Nisem se mogel pobrati. Nisem bil dovolj zbran, imel sem prekratko roko in premalo moči,« je še dodal Marino, ki že 13 let vadi pod taktirko očeta Darka. Ta se je odrekel svoji poklicni karieri (pevec in košarkarski trener) ter se povsem posvetil sinovi. »Več kot dve hiši smo vložili v to. Ne vem, kako bova naprej. Hotela sva nadgraditi najino delo. Marino je bil izvrstno pripravljen. Žal so razmere take, kakršne so. Vztrajala bova, ker sva nora, ne pa neumna. Nora sva na tenis, danes pa imava še vedno spodrezana krila. Upam, da se razmere še popravijo, da bo Marino lahko nadaljeval delo. Tole četrto mesto nama ob vsem spoštovanju do vseh ne pomeni veliko, tako rekoč nič. Za sponzorje tako in tako štejejo le medalje,« je bil jasen Darko Kegl, ki je v ekipi deklica za vse – v nasprotju z drugimi timi. »Ruski tekmovalec ima na voljo na leto 50.000 evrov. Midva obračava 5600 evrov. On je tretji na svetu, midva četrta,« še slikovito opiše razmerja v svetovni teniški konkurenci.

Mladim dali minute

»Tudi mi smo napovedali medaljo, a se domov vračamo brez nje. Kljub temu nimam razloga za slabo voljo. Fantje so pokazali pravi pristop. Pomladili smo ekipo, nadarjenim mladim igralcem pa dali možnost, da prevzamejo odgovornost. Košarkarji so pripravljeni delati načrtno in sistematično. To večina vrhunskih reprezentanc dela že vrsto let. Tudi mi se s tem spogledujemo. V prihodnosti bi radi doma organizirali turnir,« je poln načrtov Nejc Višnikar, selektor košarkarske reprezentance, ki je osvojila šesto mesto. »Nejc si zasluži izjemne pohvale. V štirih mesecih smo naredili veliko, hkrati pa se je naučil veliko znakovnega jezika,« je selektorja pohvalil Miha Zupan, kapetan košarkarjev, ki se je vrnil v Slovenijo ter v Ljubljani skrbel za košarkarski podmladek gluhih.

Brez pravega naboja

»Če na kratko povzamem, je bil cilj uvrstitve v polfinale realiziran, dosežen nov osebni rekord pa žal ne. V kvalifikacijah je Tadej tekel povsem sproščeno in kontrolirano in se suvereno uvrstil v polfinale. V cilj je pritekel še z veliko rezerve in bil dejansko spočit. V polfinalu pa kljub dobri progi in kontroli nad največjima tekmecema iz Ukrajine in Rusije ni bilo pravega dinamita v nogah, » je nastop atleta Tadeja Encija (prišel je v polfinale teka na 400 m) ocenil trener Gregor Doberšek in spomnil na izredno visoke temperature, pri katerih so tekmovali Slovenci v Turčiji. Živo srebro se je povzpelo tja do 37 stopinj Celzija. Robert Žlajpah in Tone Petrič s Športne zveze gluhih Slovenije sta po vrnitvi iz Turčije opozorila, da so na igrah veljali ostri varnostni ukrepi. Nekaj težav je bilo tudi s transportom. »Žal nam boginja sreče ni bila naklonjena,« je dodal Petrič in ni pozabil spomniti niti na pomanjkljivo delo sodnikov v vseh športih. 

Samo Petrač rekorder

Prvo olimpijado gluhih je leta 1924 gostil Pariz, prva zimska pa je bila leta 1949 v Avstriji (Seefeld). Slovenske športnice in športniki so doslej osvojili 23 kolajn, šest v času nekdanje skupne države Jugoslavije, 17 pa med letoma 1993 in 2015. Prvo kolajno je prismučal Anton Kogovšek leta 1953, najuspešnejši športnik pa je Samo Petrač, ki je osvojil šest medalj na olimpijadi gluhih.

 

Deli s prijatelji