»Vem, da imam to v sebi,« pravi Anže Kopitar. Pravzaprav je to vedel že pri 10 letih, ko je babico, profesorico angleščine, prosil, naj ga nauči tega jezika, ker ga bo potreboval, ko bo igral v Ameriki.
Pravili so mu čudežni deček, kar bi mu pravzaprav lahko rekli še danes, saj ima fant le 25 let, pa je letos z moštvom LA Kings v dresu številka 11 osvojil največ, kar se v severnoameriškem hokeju osvojiti da – sloviti Stanleyjev pokal, hokejski sveti gral, ki ga je Anže prinesel pokazat tudi Slovencem. V družbi dveh skrbnikov, Briana in Iana, ki tega veličastnega kupa srebra nista niti za hip izpustila izpred oči. Na Triglav pokala niso nesli, čeprav je Anžeta prešinila tudi ta s simboliko prežeta misel. Ampak si je premislil, bilo bi pretežko.
Dober bi bil v vseh športih
Anže se sicer ne boji naporov, a morajo biti usmerjeni v pravo stvar. Zanj je ta seveda od nekdaj hokej. Nekoliko resneje je igral tudi košarko, a le v šolski ligi. Da bi bil dober v vsakem športu, ki bi se ga lotil nekoliko resneje, so prepričani vsi, tudi Anžetov oče Matjaž. Prav slednji, eden naših najboljših hokejistov svoje generacije in tudi sicer, danes selektor slovenske reprezentance, je kriv, da je njegov sin tam, kjer je zdaj. Zato ker ga je pri štirih postavil na drsališče za domačo hišo, mu nekoč za darilo prinesel hokejsko palico in mu dovolil, da je po tekmah prišel k njemu v slačilnico. Nekaj podobnega bi lahko seveda napisali tudi v zgodbi o Anžetovem pet let mlajšem bratu Gašperju. Ampak teh zgodb je zaenkrat precej manj, najmlajši od Kopitarjevih moških pač mora živeti v bratovi senci. »Pri tem jaz ne morem kaj dosti pomagati,« pravi Anže. Z bratom se odlično razumeta.
Zaradi stavke v NHL – o dogovoru sprtih strani še vedno ni ne duha ne sluha – so se igralci, zato da bi ostali v formi, raztepli po različnih klubih po svetu. Anže je šel na Švedsko. Tja, kjer je kot 16-letni fantič, daleč od doma in družine, na katero je izjemno navezan, začel svojo izjemno pot hokejskega profesionalca.
| Pet vprašanj za Anžeta Kopitarja: Vaša najizrazitejša značajska lastnost? Zadržanost. S kom bi si želeli preživeti dan? Z Ines. Vaša največja razvada? Sladoled. Vaša najljubša knjiga? Kodeks. Vaša najljubša jed? Slivovi cmoki. |
Ne pričakujte čudežev
Anže, zvezdnik s pogodbo za sedem milijonov dolarjev na leto v žepu, zdaj igra v švedski drugi ligi. Igralci kluba iz majhnega mesta, povsem drugačnega od vročega in zvezdniškega Los Angelesa, v katerem že nekaj let živi Kopitar, so se odpovedali delu svojih plač, navijači pa so zbirali denar za drago zavarovanje, ki ga zahteva NHL, da je Anže lahko prišel k njim.
Najbolj ga je bil seveda vesel Gašper. Prav to, da lahko z bratom končno zaigra skupaj, je bil za Anžeta glavni razlog, da je zdaj tam. »Vedno se pač prilagodiš okolju, v katerem si,« pravi, oče Matjaž pa, da obema z Gašperjem primanjkuje eksplozivnosti. Ne, oče svojih sinov nikoli ni ujčkal, ne kot oče ne kot trener. Zato sta danes odgovorna in zrela mladeniča ter odlična hokejista. Oba sta lahko zdaj zaigrala tudi za reprezentanco. Gašper prvič, Anže pa je za rise zadnjič igral na SP elitne divizije leta 2008. Ne pričakujte čudežev, dopoveduje Anže evforičnim navijačem. V hokeju ne zmaguje posameznik, ampak ekipa. Navsezadnje je za moštvo LA Kings dolgo igral tudi sloviti Wayne Gretzky, a z njim niso nikoli osvojili Stanleyjevega pokala. Z Anžetom Kopitarjem so ga.
Druga najdaljša pogodba
Anže je z LA Kings podpisal sedemletno pogodbo za 50 milijonov dolarjev, drugo najdaljšo v zgodovini kluba. Za Gretzkyjem, seveda. Njegove fotografije krasijo velike panoje v Los Angelesu, navijači mu skandirajo in pišejo pesmi, tu in tam ga medse vabijo hollywoodski zvezdniki … Saj vemo za ves ta cirkus, ki seveda bolj vznemirja nas kot Anžeta. Napadi evforije in prevzetnosti so ga zgolj oplazili. Če se spozabi, je tam njegova Ines, da ga opomni.
Ni se spremenil, pravijo njegovi sorodniki in prijatelji s Hrušice. Anže rad pride domov, takrat pa poskuša poleg treninga narediti kaj dobrega. Tudi z golfom, ki ga je odkril in zelo vzljubil pred leti. Predvsem se lahko tako umakne v naravo. V mir. Zato da je potem bolje pripravljen na spopad na ledu. Na njem se ta mirni, prijazni fant z nedolžnim pogledom spremeni v nepopustljivega bojevnika, ki ne mara porazov. Ne v hokeju ne v življenju. Vedno znova ga sprašujejo, ali je kdaj hotel odnehati, na primer zaradi poškodb in bolečin. To je vprašanje, ki ga Anže pravzaprav ne razume. Kako bi sploh mogel pomisliti, da bi odnehal, ko pa ve, da ima to v sebi. Mama, pravi Anže, bi se pa tudi lahko počasi navadila, da ne bi jokala vsakič, ko se poslovita.
